Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dvajseta leta prejšnjega stoletja so bila eno bolj dinamičnih desetletij dvajsetega stoletja. Po desetletju, ki je preživelo prvo svetovno vojno in prav tako smrtonosno pandemijo španske gripe, so rjoveča dvajseta prinesla vzpon džeza, v Ameriki pa tudi prohibicijo, ki je poskrbela za vzpon organiziranega kriminala, gibanje sufražetk in uvedbo volilne pravice za ženske, pa tudi neverjeten tehnološki razvoj in izjemno gospodarsko rast, končala pa so se s spektakularnim zlomom newyorške borze jeseni leta 1929.
Dvajseta leta prejšnjega stoletja so bila eno bolj dinamičnih desetletij dvajsetega stoletja. Po desetletju, ki je preživelo prvo svetovno vojno in prav tako smrtonosno pandemijo španske gripe, so rjoveča dvajseta prinesla vzpon džeza, v Ameriki pa tudi prohibicijo, ki je poskrbela za vzpon organiziranega kriminala, gibanje sufražetk in uvedbo volilne pravice za ženske, pa tudi neverjeten tehnološki razvoj in izjemno gospodarsko rast, končala pa so se s spektakularnim zlomom newyorške borze jeseni leta 1929.
Dvajseta leta prejšnjega stoletja so bila eno bolj dinamičnih desetletij dvajsetega stoletja. Po desetletju, ki je preživelo prvo svetovno vojno in prav tako smrtonosno pandemijo španske gripe, so rjoveča dvajseta prinesla vzpon džeza, v Ameriki pa tudi prohibicijo, ki je poskrbela za vzpon organiziranega kriminala, gibanje sufražetk in uvedbo volilne pravice za ženske, pa tudi neverjeten tehnološki razvoj in izjemno gospodarsko rast, končala pa so se s spektakularnim zlomom newyorške borze jeseni leta 1929.
Dvajseta leta prejšnjega stoletja so bila eno bolj dinamičnih desetletij dvajsetega stoletja. Po desetletju, ki je preživelo prvo svetovno vojno in prav tako smrtonosno pandemijo španske gripe, so rjoveča dvajseta prinesla vzpon džeza, v Ameriki pa tudi prohibicijo, ki je poskrbela za vzpon organiziranega kriminala, gibanje sufražetk in uvedbo volilne pravice za ženske, pa tudi neverjeten tehnološki razvoj in izjemno gospodarsko rast, končala pa so se s spektakularnim zlomom newyorške borze jeseni leta 1929.
Demetrij Žebre je pri Slavku Ostercu študiral kompozicijo, dirigiranje pa pri Lucijanu Mariji Škerjancu. Po diplomi iz kompozicije in dirigiranja se je leta 1934 odločil za dvoletno izpopolnjevanje na mojstrski šoli praškega državnega konservatorija. Tam je delal z znamenitim dirigentom Vaclavom Talichom, znanje iz kompozicije pa je pridobival pri skladatelju Josefu Suku. Učil se je tudi kompozicije v četrttonskem sistemu pri inovatorju Alojzu Habi, vendar pa ni nikoli posegal po izrazito modernističnih glasbenih izrazilih. Kot skladatelj je bil dejaven do leta 1946, pozneje pa je postal direktor mariborske in zatem ljubljanske operne hiše. Za življenjsko delo je leta 1951 prejel Prešernovo nagrado.
23. novembra lani je v dvorani Koncertne hiše v Københavnu na Danskem potekal koncert Danskega nacionalnega simfoničnega orkestra, ki ga je vodil dirigent Fabio Luisi. Na sporedu sta bili dve orkestrski mojstrovini, ki sta na prelomu v dvajseto stoletje zaznamovali glasbeni svet, Ozarjena noč, op. 4 Arnolda Schönberga in Simfonija št. 1 Aleksandra Skrjabina.
Mistično navdahnjeni in nad Nitschejevo filozofijo navdušeni Aleksander Skrjabin je v prvih letih 20. stoletja sledil okultnim naukom utemeljiteljice teozofskega gibanja, Helene Petrovne Blavatski, pri njegovem glasbeno-mističnem delu pa ga je podpirala tudi oboževalka in sopotnica Tatjana Schloezer. Skladatelj je v sebi začutil tok božanske resnice ter je s svojim delom želel ljudi pripraviti na vnovično in globlje združenje človeškega in mističnega sveta. Iz tega zanosa je ustvaril simfonično trilogijo, ki jo dopolnjujeta simfonični pesnitvi Pesnitev ekstaze in Prometej, pesnitev ognja, Skrjabinovo zadnje orkestrsko delo.
V oddaji bomo govorili o življenju Alfreda Šnitkeja, ob poslušanju izbora njegovih skladb pa tudi o njegovi kompozicijski poti, ki je že zgodaj vzbudila začudenje pa tudi neodobravanje sovjetskega režima. Kljub pritiskom je Šnitke, podobno kot pred njim Šostakovič, izoblikoval nekonformistično glasbeno govorico, jo nemalokrat obarval z ironičnimi podtoni, predvsem pa je mojstrsko povezoval različne sloge preteklih obdobij ter visoko in nizko kulturo v osebni slog, ki ga je sam imenoval polistilizem.
28. marca je v dvorani Métropole v Lozani v Švici potekal koncert Komornega orkestra iz Lozane in violinista Renauda Capuçona. Koncert je vodil dirigent Tugan Sokijev, na sporedu pa so bili Preprosta simfonija op. 4 Benjamina Brittna, Koncert za violino in orkester št. 2 v g-molu, op. 63 Sergeja Prokofjeva in Simfonija št. 4 v B-duru, op. 60 Ludwiga van Beethovna.
Prvega aprila je v Wigmorjevi dvorani v Londonu nastopil Godalni kvartet Arod. Spored koncerta sta sestavljala Godalni kvartet št. 62 v C-duru, op. 76, št. 3 – Cesarski kvartet Josepha Haydna in Godalni kvartet Al 'Asr francoskega skladatelja Benjamina Attahirja. Kvartet iz leta 2017 je skladatelj poimenoval po 103. suri Korana. Kot je zapisal skladatelj, je v kvartetu Al 'Asr poskusil uglasbiti razpoloženje te popoldanske molitve, obenem pa ta sura poziva k premisleku o času. Trije verzi te sure so bili skladatelju v oporo pri obliki kvarteta, poetična in alegorična narava sure pa ga je vsebinsko navdihovala.
Alberto Ginastera sodi med najpomembnejše skladatelje Latinske Amerike 20. stoletja in je s svojim slovesom nasledil Heitorja Villo - Lobosa. V njegovem skladateljskem opusu najdemo vse zvrsti: od opere, baletov, kantat in skladb za klavir do komornih skladb, koncertov in simfoničnih del. Ginastera je na začetku svoje skladateljske poti ustvarjal v tesni povezavi z ljudsko glasbo, po drugi svetovni vojni pa je njegov izraz začel dobivati poteze poglobljene, subjektivne izpovedi. V svojem zadnjem neoekspresionističnem obdobju je ohranil le značilna argentinska ozračja: močne, obsesivne ritme in meditativnost počasnih stavkov.
Pred 150. leti, 15. aprila leta 1874, je bila v galeriji na Boulevard des Capucines v Parizu razstava slikarjev, ki se je v zgodovino zapisala kot ena najpomembnejših manifestacij novega umetniškega sloga. Kmalu po odprtju razstave je umetnosti kritik Louis Leroy to gibanje imenoval impresionizem, neposredni povod za to poimenovanje pa je bila slika Impresija, vzhajajoče sonce Clauda Moneta. Igra barv in svetlobe je vplivala tudi na glasbene umetnike, ki so oblikovali novo glasbeno estetiko, ki je na prvo mesto postavljala zvočno barvo in bolj pestro harmonsko zasnovo del.
Pred 150. leti, 15. aprila leta 1874, je bila v galeriji na Boulevard des Capucines v Parizu razstava slikarjev, ki se je v zgodovino zapisala kot ena najpomembnejših manifestacij novega umetniškega sloga. Kmalu po odprtju razstave je umetnosti kritik Louis Leroy to gibanje imenoval impresionizem, neposredni povod za to poimenovanje pa je bila slika Impresija, vzhajajoče sonce Clauda Moneta. Igra barv in svetlobe je vplivala tudi na glasbene umetnike, ki so oblikovali novo glasbeno estetiko, ki je na prvo mesto postavila zvočno barvo in bolj pestro harmonsko zasnovo del.
Pred 150. leti, 15. aprila leta 1874, je v galeriji na Boulevard des Capucines v Parizu bila razstava slikarjev, ki se je v zgodovino zapisala kot eden najpomembnejših prikazov novega umetniškega sloga. Kmalu po odprtju razstave je umetnosti kritik Louis Leroy to gibanje poimenoval impresionizem, neposredni povod za to poimenovanje pa je bila slika Impresija, vzhajajoče sonce Clauda Moneta. Igra barv in svetlobe je vplivala tudi na glasbene umetnike, ki so oblikovali novo glasbeno estetiko, ki je na prvo mesto postavljala zvočno barvo in bolj pestro harmonsko zasnovo del.
9. marca sta v Berlinski filharmonij nastopila Simfonični orkester Berlinskega radia in pianist Pierre-Laurent Aimard. Koncert je vodil dirigent Petr Popelka, na sporedu koncerta pa sta bila Koncert za klavir in orkester, op. 42 Arnolda Schönberga in Simfonija št. 1 v D-duru, 'Titan', Gustava Mahlerja.
V oddaji Recital predvajamo koncerte najboljših glasbenikov v solističnih in komornih zasedbah.
Ferde Grofé je bil ameriški skladatelj in aranžer, ki je med drugim orkestriral Rapsodijo v modrem Georgea Gershwina. V zgodnji mladosti se je priučil igranja klavirja, violine in številnih trobil; to mu je pomagalo, da so številni skladatelji pri njem naročali orkestracije svojih del. Najbolj je znan po svoji orkestralni suiti Veliki kanjon iz leta 1931.
Predvajamo orkestrsko glasbo Stanka Premrla: Simfonietto za simfonični orkester, Divertimento za godala in Suito za godala. Stanko Premrl se je rodil leta 1880 v Št. Vidu pri Vipavi, kot se je takrat imenoval Podnanos. V Ljubljani je študiral teologijo, obenem pa je sodeloval z Glasbeno matico in deloval kot pomožni organist na šentjakobskem koru. Na Dunaju je končal glasbeni konservatorij, po vrnitvi v Ljubljano pa se je aktivno pridružil glasbenemu dogajanju. Učil je na orglarski šoli, leta 1909 pa je postal stolni vikar, organist in ravnatelj pevskega zbora v ljubljanski stolnici. Za Antonom Foersterjem je prevzel vodstvo orglarske šole in počasi prevzel v svoje roke uredništvo glasbene revije Cerkveni glasbenik, ki je bila ob Novih akordih najpomembnejša slovenska glasbena revija. Po prvi svetovni vojni je poučeval na ljubljanskem konservatoriju, leta 1939 pa na novoustanovljeni glasbeni akademiji, kjer je delal do upokojitve leta 1945.
V Avditoriju Manuela de Falle v Madridu je 26. junija lani nastopil Španski nacionalni mladinski orkester, ki ga je vodil izraelski dirigent Eliahu Inbal. Na sporedu koncerta so bili Preludij in Izoldina ljubezenska smrt iz opere Tristan in Izolda Richarda Wagnerja ter Simfonija št. 7 Antona Brucknerja.
Pianist Paul Lewis je 18. junija lani nastopil v dvorani Angelike Kauffmann v okviru festivala Schubertiade v Schwarzenbergu v Avstriji. Izvedel je Schubertove klavirske sonate št. 13, 15 in 16. Schubertiade so bile sprva neformalna srečanja ljubiteljev glasbe Franza Schuberta v domovih njegovih bogatejših prijateljev in podpornikov. Na teh srečanjih, na katerih se je zbiralo različno število ljudi, so poleg izvajanja Schubertove glasbe tudi brali poezijo, plesali in prirejali druge družabne dejavnosti. Dandanes kot Schubertiade razumemo različne festivale po vsem svetu, na katerih poleg Schubertove glasbe izvajajo širok izbor predvsem komornih del.
