Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V berlinski filmski palači bo v soboto eden izmed 20 filmov iz glavnega tekmovalnega programa prejel zlatega medveda. Žiriji, ki je zelo raznolika, predseduje igralka Lupita Nyong'o, in ker izrazitega favorita ni, pravi poročevalka iz Belina Ingrid Kovač Brus, bo sobotni večer še bolj zanimiv. Foto: Ingrid Kovač Brus
Iz Berlina s 74. mednarodnega filmskega festivala se s priporočili oglaša Ingrid Kovač Brus: med njimi sta iranski film Moja najljubša torta in mehiški Kuhinja.
Začela se je 74. izdaja festivala Berlinale, ki je prvi od treh največjih evropskih, ki se zvrstijo v letu. Ingrid Kovač Brus je pripravila prispevek o dogajanju na festivalu, ki je letos obarvano izrazito politično.
V Trstu se se je s filmom romunskega režiserja Raduja Judeja Ne pričakujte preveč od konca sveta začel 35. festival vzhodno- in srednjeevropskega filma. V treh kinodvoranah v središču mesta bodo do konca prihodnjega tedna zavrteli tudi pet slovenskih filmov, v tekmovalnem programu kratek film Morje med nama Luna Sevnika, celovečerec Opazovanje Janeza Burgerja in dokumentarec Cent´anni, Sto let Maje Doroteje Prelog, v spremljevalnem delu pa Kako sem se naučila obešati perilo Barbare Zemljič in povsem svež dokumentarno-igrani film Kino Volta, ki ga je svojemu mestu posvetil režiser in scenarist Martin Turk. Martin Turk je v pogovoru z Ingrid Kovač Brus predstavil film Kino Volta, ki med drugim osvetljuje dogajanje v Trstu v začetku 20. stoletja, ko je tam bival tedaj še učitelj James Joyce.
Črt Škodlar se je rodil leta 1934 v Smledniku, študiral je umetnostno zgodovino in režijo. Najprej je v lutkovnem gledališču delal kot animator, pozneje kot režiser. Na začetku šestdesetih je prevzel lutkovni oddelek na televiziji, kjer je sodeloval tudi pri drugih oddajah. Ustvaril je vrsto filmov – tudi prvi slovenski celovečerni lutkovni film Zvezdica Zaspanka. Z režiserjem Črtom Škodlarjem se je o njegovem življenju in delu pred leti pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
Jane Kavčič je bil slovenski filmski režiser, ki se je rodil pred stotimi leti. V marsičem je oral ledino slovenskega filma. Študiral je arhitekturo, vendar je študij prekinil zaradi vojne. Po osvoboditvi je najprej delal kot scenarist, potem pa kot režiser tako pri filmu kot televiziji in radiu. Pisal je radijske igre in, kot pripoveduje v intervjuju z Ingrid Kovač Brus leta 2000, je realiziral takrat tudi žanrske filme, na primer kriminalke in znanstvene fantastike. Skupaj z Jožetom Galetom pa je bil najizrazitejši avtor slovenskih mladinskih filmov, pa naj tu omenimo vsaj Srečo na vrvici in Učna leta izumitelja polža. Leta 2005 je Jane Kavčič prejel od predsednika Janeza Drnovška odlikovanje Zlati red za zasluge.
Na kratko – festival ponuja odličen tekmovalni program, ki ga bomo v naslednjih mesecih lahko videli na festivalih, ta konec tedna pa so prikazali tudi vrsto netekmovalnih filmov, ki bodo v naslednjih mesecih polnili kinodvorane. Iz Cannesa se oglaša Ingrid Kovač Brus. Foto: EPA
V Cannesu bo filmski festival trajal vse do prihodnje sobote, 21 celovečercev se poteguje za zlato palmo, žiriji pa letos predseduje Ruben Östlund. O uvodnem večeru z novim filmom francoske režiserke Mäiwenn, ki je vlogo francoskega kralja Ludvika XV zaupala Johnnyju Deppu, iz Cannesa Ingrid Kovač Brus. Foto: Ingrid Kovač Brus
Rapa Šuklje je bila legendarna radijska novinarka, urednica, filmska in gledališka kritičarka na Radiu Slovenija, bila pa je tudi prevajalka in esejistka. Nedavno je minilo sto let, odkar se je Rapa Šuklje rodila v Ljubljani, kjer je skoraj devetdesetletna umrla. Bila je prva urednica oddaje Gremo v kino s tem imenom in urejala jo je petindvajset let. Leta 2012 je revija Ekran Rapi Šuklje podelila Ekranovo priznanje; takrat je nagrajenko pred mikrofon povabila Ingrid Kovač Brus. Hommage veliki ustvarjalki ob stoti obletnici rojstva v letu, ko praznuje program Ars šestdeset let.
V Berlinu se izteka 73. Berlinale. Kot pravi Ingrid Kovač Brus, ki festival spremlja, so letošnji filmski vrhunci posvečeni ljubezenskim tematikam, med njimi so dela Christiana Petzolda, Changa Leeja, Lile Aviles in Celine Song. Foto: EPA
Berlin je ta hip filmska prestolnica, gosti svoj 73. filmski festival. Tudi letos se ga udeležujejo predstavniki Slovenskega filmskega centra in številni cineasti – Urša Menart tam predstavlja nastajajoči film Vse, kar je narobe s tabo, Ivan Gergolet na tržnici igrani prvenec Mož brez krivde, prav danes pa poteka tudi prireditev Knjige na Berlinalu – med romani, ki jih producentom predstavljajo kot potencialno zanimive za film, je tudi odličen avtofikcijski roman Dijane Matković Zakaj ne pišem. V središču festivala pa so seveda filmi – nekaj si jih je pogledala Ingrid Kovač Brus. Foto: zajem zaslona prispevka TV Slovenija
S filmom ameriške režiserke Rebecce Miller Prišla je k meni se v Berlinu začenja 73. mednarodni filmski festival, ki je med vsemi velikimi festivali politično najbolj angažiran. In tako bo tudi letos. Berlin se bo za deset dni spremenil v filmsko prestolnico, a le 18 celovečernih filmov se bo potegovalo za zlatega medveda – med njimi so animirani in dokumentarni filmi, komedije, drame in drugi žanri. Med prvimi se bo na Berlinalu zavrtel morda najbolj pričakovani film – dokumentarni Superpower Seana Penna in Aarona Kaufmana, ki sta ga posnela v Ukrajini. "To je film, ki je nastal v težavnih okoliščinah, prikazuje pa tudi vlogo umetnikov in umetnosti v težkih časih," pravi umetniški direktor Carlo Chatrian, direktorica Mariette Rissenbeer pa dodaja, da pripravljajo posebne dogodke, ki bodo povezani z vojno v Ukrajini in revolucijo v Iranu. "Poudarila bi rada, da bo letošnji berlinale modro-rumen, saj se vsi zelo zavedamo vojne, ki se je pred skoraj letom dni začela v Ukrajini." Berlinale pa sestavljajo številni spremljevalni dogodki; na koprodukcijski tržnici bo svoj novi film v nastajanju predstavila Urša Menart, na sejmu se bo zavrtel prvenec Ivana Gergoleta Mož brez krivde, pisateljica Dijana Matković pa se je s svojim odličnim avtofikcijskim romanom Zakaj ne pišem uvrstila na poseben dogodek, namenjen knjigam, iz katerih bi lahko nastali filmi. Festival bo trajal vse do prihodnje sobote, ko bo eden izmed tekmovalnih filmov iz rok predsednice žirije Kristen Stewart prejel zlatega medveda. Lani je zlatega medveda dobila katalonska režiserka Carla Simón, pogovor z njo lahko slišite v oddaji Razgledi in razmisleki. Foto: EPA
Zadnji teden januarja je čisto blizu nas, v Trstu, potekal 34. filmski festival, na katerem so prikazali številne filme vseh žanrov in dolžin iz srednje in vzhodne Evrope, tudi veliko slovenskih. V tržaškem fokusu so vedno tudi dokumentarni filmi, v butični sekciji za sladokusce. Žirija, v kateri je bil tudi Rok Biček, je za najboljšega izbrala prvenec nizozemske režiserke hrvaških korenin Biserke Šuran Prizori z očetom. Biserka Šuran je z Nizozemske v Trst pripotovala skupaj s svojim očetom in večkrat se je tudi zato zdelo, da se njen film pretaka s platna v dvorano. In skorajda ponuja nadaljevanje, ki je bilo zaradi neposrednosti obeh, tudi ganljivo, predvsem pa iskrivo in odkrito. »V središču filma je odnos med hčerko in očetom in upam, da je film v tem delu univerzalen. Vsak ima očeta in odnos med staršem in otrokom vedno nekako poteka v smislu – starš misli, da ve, kaj je za otroka dobro, otrok pa ima svoje zamisli in tako lahko pride do napetosti. To je nekaj univerzalnega, vsakodnevnega v vseh državah in krajih. Tako je tudi med nama in tega ne prikrivava. Oče ima svoje poglede in to mi pove. Ko sva skupaj, mi ves čas govori, da moram vedeti, kaj so moje prioritete, da sem stara 33 let, da čas teče. Zelo neposreden je in to je del najinega odnosa,« je Biserka Šuran povedala v pogovoru z Ingrid Kovač Brus. Biserkina družina, njen oče je Hrvat, mama pa Nizozemka, se je v začetku devetdesetih iz Istre preselila na Nizozemsko in tam ostala. Tu ob odnosu med očetom in hčerko v film vstopi še druga tema – življenje družine potem, ko je zaradi vojne zapustila svoj dom. V moško obleko napravljeno Biserko zanima prav vse o družinski in očetovi zgodovini. »Kot otrok sem vedela, da je moj oče drugačen od drugih, drugačen od nizozemskih očetov – po oblačenju, vedenju, vedno se je ukvarjal z vračanjem na Hrvaško, telefoniral je sorodnikom … Skupaj sva hodila na Hrvaško in pozneje sem ugotovila, da je vse v naši hiši ostalo, kot je bilo, ko smo jo zapustili. Vsako leto smo se vračali in vse nas je pričakalo. Tako je bilo 25 let in moji starši so ves čas mislili, da se bodo vrnili.« A se niso. In režiserka se z očetom pogovarja tudi o tem, o občutkih krivde, ki so sledili odhodu, pa o času in prostoru, ki ju več ni … »Res sem si želela povedati zgodbo o hrepenenju, zato sem se tudi navezala na Tarkovskega in njegov film Nostalgija, v katerem glavni junak hrepeni po Rusiji. In kako lahko pokažeš hrepenenje, ki je nekaj, česar ne moreš videti? Kako ga pokažeš v filmu? Zato sem rabila abstrakten prostor, da bi prek njega vstopila v podzavest, ki je vedno prisotna,« je povedala režiserka. Kamero in mikrofon je postavila v veliko, opuščeno tovarniško halo in tam na različnih mestih – kot v gledališču – postavila scene. Te delujejo kot oživljene stare fotografije in to so prizori njenih pogovorov z očetom. Prazna hala pa ima seveda še druge konotacije. »Delavec je bil v socialistični Jugoslaviji zelo pomemben. Zato je bila zame velika, zapuščena tovarna primeren prostor za snemanje. Vključila se je v zgodbo s svojim razpoloženjem in občutkom, ki sem ju iskala. Nekaj, kar je imelo pomen, a ga je izgubilo … Podobno kot – imaš identiteto, si Jugoslovan, Hrvat, ko pa prideš, npr. na Nizozemsko, sta tvoja identiteta in vse tvoje védenje, povsem neuporabna.« Istra, kot kraj hrepenenja, se v filmu pojavi le nekajkrat - z drevesi v vetru ali pa z Biserko, ki v rdeči obleki in s kovčkom, kot Aleksandrinka ali pa Alica v čudežni deželi, stoji ob obali. To je eden redkih prizorov brez očeta, a spet z mnogimi podtoni. In, da so Biserkini Prizori z očetom izvirni, drugačni, je na koncu, ob uradni žiriji, priznal tudi gospod Šuran. Foto: Iz filma Prizori z očetom
Naši gostje in znane osebnosti ob jubilejni 60-letnici Programa Ars.
Naši gostje in znane osebnosti ob jubilejni 60. obletnici programa Ars.
Naši gostje in znane osebnosti ob jubilejni 60-letnici Programa Ars.
Naši gostje in znane osebnosti ob jubilejni 60-letnici Programa Ars.
Naši gostje in znane osebnosti ob jubilejni 60-letnici Programa Ars.
Naši gostje in znane osebnosti ob jubilejni 60-letnici Programa Ars.
V osmih dneh bo tržaški festival ponudil sliko srednje in vzhodne Evrope, kot jo vidijo najboljši in najzanimivejši cineasti tega prostora. "Film je pomemben pripomoček za spoznavanje zgodovine, posebej zgodovine sosednjih držav," pravi Nicoletta Romeo, programska direktorica festivala. V treh tržaških dvoranah se bodo predstavili filmi iz Ukrajine – prav ukrajinskim režiserkam in njihovemu filmskemu pogledu, tudi na vojno, bo posvečena sekcija Divje vrtnice; pa filmi iz nekdanje Češkoslovaške – med njimi Mahatýjev Erotikon z Ito Rino in z glasbo Andreja Goričarja. Seveda pa festival ponuja tudi jagodni izbor dokumentarnih in igranih filmov iz regije, med devetimi tekmovalnimi celovečerci je tudi povsem svež film Zbudi me Marka Šantića. Nicoletta Romeo je na festival povabila tudi Matjaža Ivanišina s kratkim filmom Tako se je končalo poletje, Lea Černica z animiranim Péntola, režiserja Roka Bička, ki bo član žirije dokumentarnih filmov in še vrsto slovenskih ustvarjalcev, ki so tržaški festival že davno vzeli tudi za svojega. Foto: Tržaški filmski festival
