Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
132 prispevkov
Alessandro in Domenico Scarlatti, oče in sin, sta bila oba izvrstna glasbenika. Pa vendar med seboj tudi zelo različna, morda pa sta prav zato danes toliko bolj prepoznavna in cenjena. Alessandrovo ustvarjanje je bilo široko in plodovito. V njegovem opusu najdemo kopico oper, več kot 600 tako imenovanih komornih kantat in drugih komornih del, poleg tega tudi duhovna in orkestralna dela. Domenico pa se je, kot da bi namenoma oporekal očetu, razen nekaterih sakralnih del, ukvarjal predvsem s komponiranjem za instrumente s tipkami.
Leopold Mozart je bolj kot glasbeni ustvarjalec danes poznan po svojem pedagoškem delu, z naslovom Poskus temeljite violinske šole. V njej se ni dotikal le tehničnih vidikov igranja na violino, glasbila, ki ga je obvladal brez posebnih šol, ampak je bodočim violinistom na dušo polagal tudi napotke glede muzikalnih izvedb in komponiranja. Kar ne preseneča, saj je bil tudi sam plodovit skladatelj.
Vokalna glasba je bila torej v bogatem skladateljskem opusu Leololda Mozarta primerno zastopana, sicer v manjši meri kot instrumentalna, a vendarle je bila sestavni in nepogrešljivi del njegovega ustvarjanja.
Čeprav se je Nietzsche proslavil predvsem kot filozof in klasični filolog, je bila njegova zvesta sopotnica v življenju tudi glasba. Že kot otrok je igral klavir in se potopil v svet Beethovna in Schumanna, glasbi pa se je posvetil popolnoma predano. V najstniških letih je skladal fuge, sonate in fantazije, pa tudi ambicioznejša dela, kot so maša, Miserere in celo božični oratorij; vzvišena ironija, bi lahko pripomnili, saj gre vendar za človeka, ki je izjavil, da je Bog mrtev. A naj bo kakor koli že, ko se je po nekaj letih vrnil k skladateljevanju, je ustvaril tudi lepo število samospevov.
Leopold Mozart naj bi se s skladanjem ukvarjal večino življenja. Po zgodovinskih virih naj bi bil leta 1756 kot glasbeni ustvarjalec že dobro uveljavljen v germanskih deželah oz.na nemškem govornem območju. Mnenja glasbenih strokovnjakov o tem, kako uspešen je bil kot skladatelj, pa so različna.
Opus Leopolda Mozarta sega od maše do opere, od serenade do naivne programske simfonije, taki sta skladbi z naslovom Kmečka svatba in Vožnja na saneh. Upošteval je pravilo, da je treba "popularno skladati" in tako je pozneje naročal tudi svojemu sinu. Njegova dela so zato po zasnovi jasna, melodije všečne in lahko razumljive, stavki oblikovani preprosto. S tonskim slikanjem različnih žanrov, na primer lovskih in pastirskih prizorov, je svoja dela približal tako dvornim kot grajskim zabavam in predstavam, z naturalističnimi vložki pa poskrbel za vedro in veselo razpoloženje.
Kljub temu, da je Johann Georg Leopold Mozart navadno v senci svojega, mnogo bolj slavnega sina Wolfganga Amadeusa, so njegove zasluge za razvoj glasbene umetnosti precejšnje - ne le, da je ustvaril vrsto instrumentalnih in tudi nekaj vokalnih kompozicij, je tudi avtor slovite violinske šole. Namenjen je vsem, ki se ubadajo z bolj ali manj virtuoznim igranjem na violino, v njej pa glasbeniki še danes lahko najdejo vrsto koristnih napotkov za interpretacijo.
V petek, 15. novembra sta v okviru letošnjega cikla Obiski kraljice v živo, v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano koncertirala organista Barbara in Ulrich Theissen Pibernik. Svoj koncert sta poimenovala Dvojna fantazija – Orgle solo in štiriročno; predstavila pa sta se z orgelsko glasbo skladateljev 19. in 20. stoletja, ki sta jo pred začetkom koncerta tudi podrobneje predstavila v pogovoru z glasbeno urednico Polono Gantar.
Miran Bordon je zborovodja Stolnega pevskega zbora Štefan Kovač v stolnici Marijinega vnebovzetja v Kopru, hkrati eden najbolj zaslužnih, da je koprska stolnica dobila veličastne orgle iz dvorane Tonhalle v Zürichu. Kot regens chori koprske stolnice pa je nedavno za življenjsko delo prejel tudi medaljo sv. Hieronima.
V tridesetih letih kompozicijske kariere je Charles Ives ustvarjal orkestralna, klavirska, zborovska in komorna dela, vseskozi pa je ustvarjal tudi samospeve – v njegovi skladateljski zapuščini jih najdemo okrog 150, po slogu pa se navezujejo na široko paleto glasbenih tradicij – od nemške »lied« tradicije do ameriških salonskih pesmi, hvalnic in ljudskih melodij. Letos mineva 150 let od skladateljevega rojstva.
Sv. Elizabeta Ogrska goduje 17. novembra, na dan svoje smrti. Živela je v 13. stoletju, danes jo pogosto slikajo z vrtnicami v košari ali predpasniku, na glavi pa ima krono, saj je bila kraljevska hči. Kot pove že ime, je bila doma z Ogrskega oz. z Madžarske, zato ne preseneča, da se ji je s svojo glasbo poklonil tudi skladatelj Franz Liszt. V oratorij Legenda o sv. Elizabeti je vsebinsko vtkal pomembnejše trenutke njenega življenja.
Letos mineva 50 let od njegove smrti. Le redkokateri skladatelj takratnega časa je tako slavil človeški glas kot on; v vokalne umetnine je brez dvoma vtkal svoje najboljše glasbene zamisli. Pisal je z lahkoto, s svojimi deli, tudi s samospevi, naj bi predstavljal tako imenovani novi pariški vzor antiromantične, antinemške in poudarjeno sredozemske glasbe svetlobe.
Pred drugim koncertom letošnjega cikla Obiski kraljice v živo, ki bo v petek, 15. novembra, ob 19.00 v kapeli Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano smo v studio povabili orgelska interpreta, ki skupaj ne le koncertirata, ampak tudi potujeta po skupni življenjski poti – to sta Barbara in Ulrich Theissen Pibernik. V pogovoru z glasbeno urednico Polono Gantar sta nam razodela skrivnosti in posebnosti štiriročne ter solistične orgelske igre, pa tudi način življenja z orglami; svoj koncert sta namreč poimenovala Dvojna orgelska fantazija.
