Gledališče

Veliki diktator Charlieja Chaplina – nekoč razumljen kot upor in poziv k boljšemu svetu, danes izjemno tragičen

Gledališka uprizoritev po istoimenskem filmu v SNG Drami Ljubljana

VELIKI_DIKTATOR_arhiv_LowRes©PeterUhan_067
Veliki diktator
foto: Peter Uhan / Drama

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.

Gledališka uprizoritev Velikega diktatorja v dogodkovnem smislu sledi filmski predlogi in pred režiserja nalaga odgovornost dinamične in inventivne režije, ki Diegu de Brei tudi uspe. Prizori si nemoteno sledijo drug za drugim in živahno prehajanje med prizorišči, vsebinami iz stranskih motivov ter skoki iz ene v drugo vlogo, kar izvaja majhna ekipa igralcev, je brezhibno. Igralci: Jurij Zrnec, Boris Mihalj, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vojko Zidar, Valter Dragan in Eva Jesenovec, svojo veščino izpričujejo v številnih virtuoznostih, saj se predstava tudi slogovno ravna po izvirniku in posega po izraznih sredstvih mima in gibalnih intervencij. Le Tina Vrbnjak in Bojan Emeršič igrata le po eno vlogo, prva judovsko dekle, in je v svojih virtuoznostih prav tako izjemna, drugi igra Napalonija, vodjo države Bakterije in zvesto sledi začrtanemu liku brezkompromisnega samovšečneža, ki to svojo lastnost najraje kaže pred drugimi. Izjemen je prav tako nastop pianista Jožija Šaleja, tudi skladatelja, ki z glasbeno spremljavo, podobno kot v nemih burleskah, dogajanju določa ritem in vzdušje, večkrat sta usklajeni tudi glasba in igralska akcija. Pomensko uprizoritev ne sega dlje od Chaplinovega izvirnika, nenazadnje se je zgodovina tragično ponavlja, dobrodošel bi bil le kritični premislek o vlogi in odnosu moških do ženskega lika. Vendar pa je učinek Velikega diktatorja na današnjega gledalca drugačen: sklepni monolog, ki ga pove judovski brivec, ko ga naključno zamenjajo s führerjem, dandanes ne vsebuje upanja ali poziva, temveč je v svojem brezupu izjemno tragičen.