Filmi

Dej no

Filmu uidejo lastna protislovja.

Dej-no_VIR Kinodvor
foto: Kinodvor

Dej no je še eden v seriji visokoletečih ameriških filmov zadnjih let, ki se na melodramatičen način ukvarjajo z družinskimi zadevami in pri tem merijo na visok umetniški status, s čimer jim uspe osvojiti kritike. Podobno kot pri, denimo, pretirano proslavljeni Zakonski zgodbi je njegov uspeh mogoče razložiti predvsem s sociološkimi dejavniki, povezanimi s sloji, ki ustvarjajo mnenje, ter odjemalci filmov v umetniških kinih.

Vendarle pa je Dej no ob vseh podobnostih – mednje lahko prištejemo tudi stavo na vroča igralska imena – precej boljši film. V svojem prikazu družinskih, še posebej medgeneracijskih odnosov, je bolj subtilen. Izviren je denimo že fokus na odnos med stricem in nečakom v vsej njegovi dvoumnosti. Skuša se umakniti iz samoumevnosti načina življenja tistih Američanov, ki jim ni treba razmišljati o golem preživetju, ter poskuša nagovoriti krizo lastne države. To počne predvsem z izleti v pogosto posrečene lirične razglednice ameriških mest, predvsem pa skozi intervjuje z otroki, ki jih opravlja radijec Johnny, eden od dveh glavnih protagonistov, ki ga odlično upodobi Joaquin Phoenix. Ti predstavljajo svojo vizijo bodoče Amerike. V ospredju je tudi sicer otroški pogled, s krizo dečka Jesseja na čelu, ki v ospredje izstreli izjemnega otroškega igralca Woodyja Normana.

Črno-beli film je prežet z elementi dekadence, množične depresije, izvirnost njegovega pristopa pa je, da je ta predvsem implicirana. Ne želi je kritizirati na grotesken način, raziskati želi njen vpliv na poštene, etične, nežne ljudi. Kljub vsem prednostim pa se zdi, da se zaleti ob meje lastnih predpostavk.

Christopher Lash je v svoji sloviti knjigi Kultura narcisizma že v sedemdesetih opazil, da se Američani ob množično razširjenem občutku praznine zatekajo v neprestano brkljanje po sebi, raziskovanje odnosov, v psihologizacijo sveta, obsedenost s terapijo. To je v skladu z ugotovitvijo Michela Foucaulta, da se moč v današnji zahodni kulturi ne uveljavlja skozi neposredne pritiske, temveč skozi stalno samoizpraševanje, kategoriziranje, iskanje identitete. Dej no išče rešitev tam, kjer je problem: v navidezno samoumevni, dejansko pa še kako ideološko posredovani obsesiji z lastnimi čustvi, travmami. Vsi dobronamerni liki filma so tako zatopljeni sami vase, da ne morejo vzpostaviti odnosov, čeprav mislijo, da počnejo ravno to. Tudi politična, navzven usmerjena dimenzija je utemeljena na intervjujih otrok, poklicanih k brkljanju po samih sebi.

Filmu Dej no uidejo lastna protislovja: nepremagljivo ostane zatopljen v perspektivo razmeroma preskrbljenega sloja izobraženih liberalnih Američanov, zato tudi njegova poetika kljub dobremu poskusu včasih deluje kot prazno estetiziranje.