V 96. letu starosti je umrl eden najplodovitejših slovenskih slikarjev France Slana, ki je bil prepričan, da slika najbolje pripoveduje o lastnem življenju. Umetnik etnološko navdahnjene motivike je na dolgi in plodoviti poti ostal zvest krajini, figuraliki in tihožitju.
France Slana je ustvarjalni sinonim za življenjsko vitalnost, a nič manj za nostalgično zavest o odmiranju starožitnega sveta, ki ga simbolizirajo slovenske kmečke domačije, mlini in kozolci. Tako je ob slikarjevi devetdesetletnici zapisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj in dodal še, da je zazrtost v arhaičnost v mladosti povezal z geometrizirano stilizacijo. Slana je diplomiral leta 1949 pri Gabrijelu Stupici v prvi generaciji študentov ljubljanske akademije, v njegovem zgodnjem obdobju pa je bila ključna predvsem risba. Zaradi neposrednosti mu je bila blizu tehnika akvarela, v kateri je razvil razpoznaven slog z lahkotno igrivostjo prosojnih barvnih prelivanj; ukvarjal pa se je tudi z grafiko, poslikano keramiko in tapiserijami. V svoji dolgi ustvarjalni poti je doma in v tujini pripravil več kot 130 samostojnih razstav. Njegove slike lahko najdemo v skoraj vsaki slovenski prodajni galeriji, kjer hitro prepoznamo zanj značilne motive – poleg mlinov in kozolcev, so to še skednji, šopki, gorenjske in primorske krajine, petelini, mačke in ribe – te je razumel kot obliko živega bitja, ki v enem krogu krogu združuje vse – telo, glavo, roke in noge. Za ciklus z motiviko po potresu porušenega Skopja pa je leta 1964 prejel nagrado Prešernovega sklada.

Priljubljeni slikar je bil sinonim za življenjsko vitalnost in nostalgično zavest o odmiranju starožitnega sveta

V 96. letu starosti je umrl eden najplodovitejših slovenskih slikarjev France Slana, ki je bil prepričan, da slika najbolje pripoveduje o lastnem življenju. Umetnik etnološko navdahnjene motivike je na dolgi in plodoviti poti ostal zvest krajini, figuraliki in tihožitju.

France Slana je ustvarjalni sinonim za življenjsko vitalnost, a nič manj za nostalgično zavest o odmiranju starožitnega sveta, ki ga simbolizirajo slovenske kmečke domačije, mlini in kozolci. Tako je ob slikarjevi devetdesetletnici zapisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj in dodal še, da je zazrtost v arhaičnost v mladosti povezal z geometrizirano stilizacijo. Slana je diplomiral leta 1949 pri Gabrijelu Stupici v prvi generaciji študentov ljubljanske akademije, v njegovem zgodnjem obdobju pa je bila ključna predvsem risba. Zaradi neposrednosti mu je bila blizu tehnika akvarela, v kateri je razvil razpoznaven slog z lahkotno igrivostjo prosojnih barvnih prelivanj; ukvarjal pa se je tudi z grafiko, poslikano keramiko in tapiserijami. V svoji dolgi ustvarjalni poti je doma in v tujini pripravil več kot 130 samostojnih razstav. Njegove slike lahko najdemo v skoraj vsaki slovenski prodajni galeriji, kjer hitro prepoznamo zanj značilne motive – poleg mlinov in kozolcev, so to še skednji, šopki, gorenjske in primorske krajine, petelini, mačke in ribe – te je razumel kot obliko živega bitja, ki v enem krogu krogu združuje vse – telo, glavo, roke in  noge. Za ciklus z motiviko po potresu porušenega Skopja pa je leta 1964 prejel nagrado Prešernovega sklada.

Izidora Pevec