Podobe znanja

"Tekoče kristale so ob odkritju označili za zanimive, a povsem neuporabne"

In čeprav so danes že vsepovsod, obetajo še marsikaj, pravi prof. dr. Nataša Vaupotič.

Nataša Vaupotič
prof. dr. Nataša Vaupotič
foto: iz osebnega arhiva Nataše Vaupotič

Pametne telefone imamo danes neprestano v rokah, po drugi strani pa tekoče kristale, ki nam to priročno interakcijo z naglo odzivnim zaslonom omogočajo, poznamo še najbolj – po imenu. A zgodba tekočih kristalov je nedvomno ena tistih, ki kažejo, kako težko je napovedovati uporabno vrednost kakega znanstvenega odkritja. Za tekoče kristale je namreč dolga desetletja veljalo, da njihove bizarne posebnosti niso za nobeno rabo.

Nato se je vse spremenilo. Svojo premierno predstavitev so tekočekristalni zasloni v velikem slogu doživeli na začetku 80-ih let med futurističnimi tehnologijami v enem od filmov o Jamesu Bondu. In zlagoma, a vztrajno je njihova pot šla samo še navzgor. Danes so praktično vsepovsod in to nikakor ne samo v sodobnih zaslonih.

Po drugi strani pa njihovega potenciala še zdaleč nismo izčrpali. Znanstveniki raziskujejo nove vrste tekočekristalnih faz, ki odpirajo spet čisto nove možnosti uporabe: od organskih fotovoltaičnih celic, prek zaslonov z Braillovo pisavo, novih zaščitnih ali prevodnih premazov, do novih načinov za prenos signalov, razlaga prof. dr. Nataša Vaupotič s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, ki je za svoje delo na področju modeliranja tekočih kristalov prejela Zoisovo priznanje.