15. aprila, dober teden pred sobotnim odprtjem beneškega bienala so organizatorji sporočili, da bodo kot solidarnostno gesto v Giardine vključili odprt prostor Piazza Ucraina, ki s plakati predstavlja dela, nastala v času vojne. Zasnovali so ga kuratorji ukrajinskega paviljona, katerega usoda je bila zaradi vojne nejasna, a zdaj pripoveduje o uporu, pomenu umetnosti in lastnega glasu. Maria Lanko, članica kuratorske ekipe, je dele skulpture umetnika Pavla Makova v avtu prepeljala iz obleganega Kijeva. Fontana izčrpavanja oziroma izčrpanja pa je stenska postavitev piramidalno razporejenih lijakov, skozi katere se od vrha navzdol pretaka voda. Pavlo Makov jo je ustvaril v devetdesetih kot metaforo izčrpane družbe. Takrat je šlo za opozorilo, in poziv k razmisleku, zdaj je drugače, saj je za opozorila že prpozno.
Kuratorka bienala Cecilia Alemani se z naslovom bienala Mleko sanj naslanja na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega, razstava pa razkriva misli posthumanizma, razmišlja o odnosu med človekom in tehnologijo ter o bolj simbiotičnem svetu. Izpodbijati želi prepričanje o belem moškem kot merilu sveta in tudi zato je kuratorka k sodelovanju povabila številne ženske in nebinarne osebe. Političen pa je po njenem mnenju tudi nadrealizem, ki ga na svoji razstavi postavlja v ospredje: “V zadnjih letih je bilo več sijajnih razstav o nadrealizmu, med njimi recimo Fantastične ženske ali Nadrealizem onkraj meja. Šlo je za razstave, ki so skušale razširiti identiteto in naravo nadrealizma. Mislim, da je bil nadrealizem izrazito politično gibanje, oblikovalo se je po prvi svetovni vojni in obstajalo med obema vojnama, v času porasta novega nacionalizma. Šlo je za zelo antimilitarsitično in antitotalitaristično gibanje. Logike sanj, halicunacij in nezavednega kot metodologije niso uporabljali zato, da bi pobegnili v drug svet, temveč kot načina razumevanja sedanjosti, ki jo je bilo tedaj verjetno zelo težko zajeti. Danes na nek način živimo v podobnem svetu – ne le trenutna vojna in pandemija, pomislimo še na škodljive voditelje, kot sta Trump in Bolsonaro ter vzpon radikalne desnice. Zlasti v času pandemije številni umetniki morda našli uteho v uporabi introspektivnih orodij, da bi tako govorili o sedanjosti.”
V kontekst nadrealizma se dobro umešča slovenski paviljon, ki je svoja vrata odprl v četrtek. Letos se predstavlja enigmatični slikar Marko Jakše, ki se v javnosti skoraj ne pojavlja, v svojem dolgoletnem opusu pa ostaja zvest slikarstvu. A ko vstopimo v slovenski paviljon, njegove velikoformatne slike zaradi natančne osvetlitve zažarijo kot bi šlo za ekrane. Transformativno moč slikarstva pa poudarjata še ambientalni zvok in tla prekrita z mivko. Na ogled so postavljena dela iz zadnjih dveh desetletij, je povedal kustos paviljona Robert Simonišek. Beneški bienale se sicer za javnost odpira 23. aprila in bo k ogledu vabil vse do 27. novembra.
59. beneški bienale
15. aprila, dober teden pred sobotnim odprtjem beneškega bienala so organizatorji sporočili, da bodo kot solidarnostno gesto v Giardine vključili odprt prostor Piazza Ucraina, ki s plakati predstavlja dela, nastala v času vojne. Zasnovali so ga kuratorji ukrajinskega paviljona, katerega usoda je bila zaradi vojne nejasna, a zdaj pripoveduje o uporu, pomenu umetnosti in lastnega glasu.
Maria Lanko, članica kuratorske ekipe, je dele skulpture umetnika Pavla Makova v avtu prepeljala iz obleganega Kijeva. Fontana izčrpavanja oziroma izčrpanja je stenska postavitev piramidalno razporejenih lijakov, skozi katere se od vrha navzdol pretaka voda. Pavlo Makov jo je ustvaril v devetdesetih kot metaforo izčrpane družbe. Takrat je šlo za opozorilo, in poziv k razmisleku, zdaj je drugače, saj je za opozorila že prepozno.
Kuratorka bienala Cecilia Alemani se z naslovom bienala Mleko sanj naslanja na knjigo nadrealistične umetnice Leonore Carrington, ki si zamišlja svet, kjer se vsakdo lahko spremeni in postane nekaj drugega, razstava pa razkriva misli posthumanizma, razmišlja o odnosu med človekom in tehnologijo ter o bolj simbiotičnem svetu. Izpodbijati želi prepričanje o belem moškem kot merilu sveta in tudi zato je kuratorka k sodelovanju povabila številne ženske in nebinarne osebe.
Političen pa je po mnenju kuratorke bienala tudi nadrealizem, ki ga na svoji razstavi postavlja v ospredje: “V zadnjih letih je bilo več sijajnih razstav o nadrealizmu, med njimi recimo Fantastične ženske ali Nadrealizem onkraj meja. Šlo je za razstave, ki so skušale razširiti identiteto in naravo nadrealizma. Mislim, da je bil nadrealizem izrazito politično gibanje, oblikovalo se je po prvi svetovni vojni in obstajalo med obema vojnama, v času porasta novega nacionalizma. Šlo je za zelo antimilitarsitično in antitotalitaristično gibanje. Logike sanj, halicunacij in nezavednega kot metodologije niso uporabljali zato, da bi pobegnili v drug svet, temveč kot načina razumevanja sedanjosti, ki jo je bilo tedaj verjetno zelo težko zajeti. Danes na nek način živimo v podobnem svetu – ne le trenutna vojna in pandemija, pomislimo še na škodljive voditelje, kot sta Trump in Bolsonaro ter vzpon radikalne desnice. Zlasti v času pandemije številni umetniki morda našli uteho v uporabi introspektivnih orodij, da bi tako govorili o sedanjosti.”
V kontekst nadrealizma se dobro umešča slovenski paviljon, ki je svoja vrata odprl v četrtek. Letos se predstavlja enigmatični slikar Marko Jakše, ki se v javnosti skoraj ne pojavlja, v svojem dolgoletnem opusu pa ostaja zvest slikarstvu. A ko vstopimo v slovenski paviljon, njegove velikoformatne slike zaradi natančne osvetlitve zažarijo kot bi šlo za ekrane. Transformativno moč slikarstva pa poudarjajo še tla prekrita z mivko. Na ogled so postavljena dela iz zadnjih dveh desetletij, je povedal kustos paviljona Robert Simonišek. Beneški bienale se sicer za javnost odpira 23. aprila in bo k ogledu vabil vse do 27. novembra.
