V tekmovalnem programu 24. FDF smo si ogledali film Otroci megle vietnamske režiserke Diem Ha Le

Otroci megle je dokumentarni film vietnamske režiserke Diem Ha Le, ki je za svoj prvenec preživela več kot tri leta v gorah severnega Vietnama, kjer osamljena od preostalega sveta živi etnična skupnost Hmong; v težko dostopni, terasasti sanjski pokrajini, prekriti z bananovci, pilejami in drugimi rastlinami z bujnim zelenim listjem, in seveda, nežnimi meglicami, so se ohranili običaji prodajanja hčera za visoke zneske, ki družini pomagajo preživeti, in ugrabljanja deklet, ki so nato prisiljene v poroko, v času lunarnega novega leta – te so včasih še na pol otroci, stare le 13 ali 14 let.

Diem Ha Le je s kamero spremljala eno izmed tam živečih deklic, Di, ki je na začetku filma stara 11 let, in se z drugimi okoliškimi dekleti med nabiranjem koreninic igra »ugrabitev neveste«. Ena je dekle, ki jo ugrabi moški, druga njena mama, ki joče in ga preklinja, in tako naprej. Di zase pravi, da si ne želi poroke, ampak bi se rada izšolala in odpotovala iz vasi. Ob koncu filma je Di stara 14 let in ima že »fanta«, mama jo žali, da je »kurba«, ona pa se med praznovanji lunarnega novega leta z njim odpravi na sprehod … in s tem se njeno življenje močno zaplete.

Diem Ha Le s filmom Otroci megle ne poizkuša ustvariti vtisa kakšne »muhe na steni«, torej, strogo observacijskega dokumentarca. Že od samega začetka je v dogajanje zelo vpletena; slišimo njen glas izza kamere, kot Di sprašuje o njenih željah, ko jo poskuša ustaviti, da ne bi odšla s fantom, in ji celo pove svoje mnenje o dogajanju, recimo, da je nanjo besna, ker je tako lahkomiselna. Jasno je, da ji je zanjo mar, še več, da sta tesni prijateljici. Tako v filmu njen glas že uvodoma pojasni, da jo je bilo v treh letih snemanja ves čas strah, kaj se bo zgodilo. Kljub temu, da je jasno na strani Di, posname tudi fanta, ki jo je ugrabil, Vanga, in njegovo družino. Izriše se portret skupnosti, v kateri zaradi revščine in neizobraženosti privilegija izbire nima nihče; tudi, če tradiciji nasprotujejo, se jim nato pogosto uklonijo. Portret dopolni osupljiva vizualna podoba filma s paleto sivkastega vremena, ter zelenih in modrih odtenkov rastlinja in pridelave indigovcev. Režiserka, Diem Ha Le:

Odraščala sem v drugi etnični skupini severnega Vietnama. Di in njene prijateljice, ki so se igrale, so me spominjale na tista leta. Z dokumentarnim filmom sem tako sprva hotela ujeti lepoto otroštva. Osupnile so me tudi meglice, ki ovijajo gore. Zelo je lepo. Eno leto pozneje sem izvedela za ugrabljanje nevest v kulturi Hmongov in to me je zelo prestrašilo. Bala sem se za Di, vedela sem, da jo lahko kadarkoli izgubim. Tudi pri nas se dekleta zelo mlada poročajo, ugrabljajo jih pa vendarle ne. Med snemanjem sva postali sestri in tudi družina me je tako sprejela, a ko sem jo poskušala rešiti pred poroko, ko sem jo vlekla nazaj za roko, so mi jasno dali vedeti, naj se ne vmešavam, da sem vendarle tujka. Snemala sem sama in na začetku nisem ničesar razumela, snemala sem in ugibala, o čem se pogovarjajo. Včasih so mi kaj prevedli v vietnamščino. Štiri leta pozneje sem se naučila jezika. Šele takrat sem lahko gledala posnetke in jasno slišala, kaj sem sploh posnela.

Povsem drugačno otroštvo, a prav tako še zdaleč ne popolno, imajo otroci priseljenskih družin v industrijskem mestu Stadtallendorf v zahodni Nemčiji. V državo so nekateri šele pred kratkim prišli iz Turčije, Bolgarije, Romunije, Kazahstana in od drugod; ne govorijo dobro nemško, njihovi starši ne verjamejo, da bodo kdaj dosegli kaj več od dela v tovarnah, prihajajo pa tudi iz zelo raznolikih kulturnih in religijskih ozadij. Dokumentarni film Marie Speth, Gospod Bachmann in njegov razred, je skoraj štiriurni portret razreda takšnih otrok od 12. do 14. leta v šoli za priseljence, ter njihovega učitelja in njegovih sodelavcev, ki imajo tudi sami priseljensko ozadje, bodisi poljsko, bodisi turško ali katero drugo. Eden najbolj ganljivih dokumentarnih filmov v zadnjem času si zastavlja vprašanje, kaj pomeni biti dober, topel in navdihujoč učitelj; kako iz prestrašenih otrok izvabiti veselje do učenja, ustvarjanja, izražanja, tudi skozi glasbo, in kako jim lahko odpiranje takšnih možnosti spremeni prihodnost in z njo življenje. Film Gospod Bachmann in njegov razred se morda navdihuje pri klasikah Fredericka Wisemana: Stadtallendorf je priseljensko, gastarbajstersko mesto, kot učencem razloži Bachmann, že desetletja in desetletja – praktično institucija. V skladu s tem Speth iz filma ne izpusti večinoma statičnih podob tovarn, skladišč, kjer delajo starši otrok, trgovinic, pekarn, kjer kupujejo špecerijo, pogosto v svetlobi ranih juter, ko se zanje prične dan. Film je lani v Berlinu dobil nagrado žirije, in to zasluženo. Na neki način je s svojim ozko usmerjenim, skorajda intimnim, a vendarle univerzalnim pogledom, danes še bolj relevanten, kot tedaj: ko se svet okrog nas podira, namreč ni časa, niti prostora za cinizem. Večina izmed nas na velike svetovne dogodke in na politiko ne more vplivati, lahko pa vplivamo na življenja ljudi okrog nas, tudi če le z majhnimi, vsakdanjimi junaškimi dejanji, kot so dejanja učitelja, ki s človeškim pristopom zaznamuje najbolj formativna leta svojih učencev in tako deluje kot navdihujoč opomnik, kako narediti svet lepši.

Tina Poglajen