Roman in uprizoritev sta izplavala kot odziv na današnji čas, pravi režiser, katerega namen je bil z lika svetega Frančiška odstraniti nanos zgodovine in ideologije in tako izpostaviti predvsem njegovo ''čistost''
Predstavo Frančišek je režiral Jernej Lorenci, skupaj z Maticem Starino tudi soavtor priredbe po motivih romana Božji ubožec Nikosa Kazantzakisa v prevodu Jaroslava Novaka.
Frančišek Asiški je velik religiozni, mitološki, zgodovinski in umetniški lik, režiser pa je skušal v njem odkriti predvsem človeka, Frančiška. Igralec Janez Škof pravi o njem, da se je počutil kot ljubljenec stvarstva in je zato to stvarstvo ljubil, z igralko Tamaro Avguštin pa skupaj pripovedujeta zgodbo o Frančišku in tudi sveti Klari. Janez Škof:
''O njegovem nauku ne moremo govoriti, ker ga ni. Njegov nauk je njegovo življenje, to pa je v bistvu totalna odprtost, ki ni ne sodba, ne sojenje sveta in stvari, ljudi in bitij, ampak obsedenost s stvarmi, z bitji, predvsem pa ljubezni do njih.''
''In absolutno je presegel dogmatiko časa, cerkve, katolicizma, celo na nek način krščanstva. Pač človek človeček, ki je imel moč, strast in voljo za humor.''
Tako pa je povedal Jernej Lorenci, ki ima Frančiška zaradi njegove povezanosti z naravo tudi za prvega ekologa, predvsem pa v njem vidi človeka, ki je želel spreminjati svet tako, da je najprej spremenil sebe.
''Pri njemu je ''fino'', da ni ločnice med teorijo in prakso, pri njem je to eno in isto, ni ta salonski kavč humanizem, ki se ga tudi jaz grem – to lažno teoretsko sočutje. Ta ločnica ne obstaja, misel je že dejanje, akcija!''
Nič ni samoumevno, zatrjuje režiser, in človeška narava je krvava, zato se je treba tudi za dobro boriti. Frančišek je deloval preventivno, po svoji odločitvi. Lorenci jo postavlja v kontekst njegove čistosti, ki je veliko več od spolne vzdržnosti, gre namreč za odločitev, kam usmeriti energijo in voljo, za čistost misli. Danes bi tak človek, popolnoma predan ljubezni do vseh živih bitij, veljal za norca, pravi Janez Škof.
Med poslušalci njegovih pridig, v začetku 13. stoletja, je bila tudi Klara iz plemiške družine v Assisiju; iz Frančiškovih rok je sprejela spokorniško redovniško obleko. Takrat je bil to znak velikega upora, pravi Tamara Avguštin, Klara je namreč izstopila iz predvidene vloge žene in matere.
''Ona je prva, ki je vstopila v samostan, ki je zahtevala: jaz tudi hočem nekaj drugega, ne bom to, kar moram biti.''
Ustvarjalci poudarjajo, da gre pri upodobitvi človeka Frančiška za iskanje, za poskus odgovora, liku, ki so ga ustvarili, pravijo ''naš Frančišek''. Predstava bo na asketsko opremljenem odru s kupom zemlje, haloške gline, ki bo predstavljala ves svet. Gledališkega pa so sooblikovali med drugimi kostumografinja Belinda Radulović, scenograf Branko Hojnik in avtor glasbe Branko Rožman. Predstava traja tri ure in ima en odmor.
