Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Dob : Miš, 2021
Rahlo ironičen naslov tretje zbirka kratkih zgodb Zgodbe za lažji konec sveta Toma Podstenška, tudi avtorja šestih romanov, takoj prikliče občutek tesnobnosti in apokaliptičnosti, ki nas prežema že skoraj dve leti, obenem pa takoj zaslutimo, da se za njim skriva še nekaj več. Pod površjem zbirke namreč nekaj nezadržno brbota, od družbenih komentarjev do simbolike in aluzij, vse to čemi v podtalju in potrpežljivo čaka na svoj trenutek. Svet pričujoče zbirke, svet, ki naj bi šel proti koncu, je namreč enoten. O tem je v knjigi več namigov in bralec jih po začetnem presenečenju začne prav po detektivsko iskati, pa naj gre za časopisni članek, ki omenja dogajanje iz neke druge zgodbe, ali kar za del telesa, ki se pojavi iznenada. Ti namigi so uporabljeni premeteno, pa tudi odmerjeno, saj se ne povezujejo po naivnem ključu kar vse zgodbe med seboj, ampak gre za prepričljivo ustvarjanje sveta, ki deluje po svojih pravilih. Ob tem je nujno poudariti, da knjiga niti za trenutek ne postane vsebinsko monotona ali predvidljiva, saj je Podstenškov svet poln bizarnih prigod in prismuknjenih domislic, ki zrastejo v polnokrvne zgodbe. Obenem je podstat večine zgodb zaokroženost, še več, cikličnost, saj se nekatere končajo prav tam, kjer so se začele. V eni izmed najbolj uspelih in zagonetno slastnih zgodb z naslovom Zgodba z epilogom se pojavi celo kulten simbol nenehnega rojstva in smrti – kača, ki požira lasten rep oziroma uroboros. Vse, kar se nekje namigne, se kasneje uresniči, ni izpuščenih priložnosti ali pozabljenih podrobnosti, saj vse deluje v smeri ciklične strukture.
Zbirka Zgodbe za lažji konec sveta je tudi polna žanrskih prvin. Nekatere zgodbe spominjajo na britansko antiutopično serijo Črno ogledalo, takšna je fascinantna zgodba Do dna, v kateri razne naprave analizirajo človekovo ravnanje in počutje, iz česar generirajo številčno oceno varnostnega tveganja. Čeprav je iz naslova sklepati, da bo šlo za temačnejše zgodbe, navduši t. i. telesna grozljivka – body horror, značilna za žanr new weird, katerega najvidnejši predstavnik je Jeff VanderMeer in ga v domači produkciji zasledimo zelo redko. Take podobe vzbujajo gomazeč občutek studa in ko se bralcu pred očmi rišejo te grafične podobe, si ne more kaj, da ne bi bil vznemirjen. Tako se recimo pojavi odsekana roka, eden izmed likov pa se spremeni v drevo in opisuje, kako se v njegovem telesu naseljujejo žuželke. Dodana vrednost Podstenškovega pisanja pa je zagotovo humor, s katerim uspešno razbremenjuje ozračje. Takšna je recimo zgodba Vse je v redu, v kateri protagonist ugotovi, da je v resnici bog, potem pa se pod težo morebitnih odločitev in odgovornostjo raje odloči za preprosto življenje pred televizijo s pivom v roki. Prav tako se avtor poigrava z nekaterimi ustaljenimi besednimi zvezami in jim da dobeseden pomen – ob nakupu nove preproge se recimo protagonistka odloči posesati pod staro, kamor je v zadnjih letih pometla nekdanje partnerje, bolezni in travme. Ker avtor ostaja zasidran v realistično podobje, ne odplavamo, ampak si vse z lahkoto predstavljamo, navdušuje pa tudi prefinjeno razmerje med informacijami, ki nam dajejo možnost vizualizacije, in zamolčanim, ki ustvarja rahlo zloveščost.
Kljub razgibanosti pa so Podstenškove zgodbe učinkovite, jasne in se ne zapletajo v zastranitve, ampak se gradijo proti vrhu. So živahne in vznemirljive, le da včasih preveč stavijo na konec in se oklepajo istega modela kratke zgodbe. Prav tako se pri nekaterih zgodbah izgubi fokus knjige, ki bi bila lahko malo krajša in bolj poantirana – jasno je, da je želel avtor naenkrat zajeti veliko tematik, zato mu kaj spolzi iz rok. Sicer pa sta vsebinsko najbolj izstopajoča dva momenta, družbena kritičnost in ilustracija osamljenosti. Družbena kritika se nanaša na razna področja, predvsem na delovanje kapitalističnega sistema, zato v zbirki srečamo par, ki bo za majhno in neugledno stanovanje vzel kredit za tristo let, ki ga bodo odplačevali še vnuki, saj je imelo nekoč lep razgled na gore. Ta ironija nepremičninskega trga je sicer prignana do skrajnosti, a če pogledamo trenutne oglase za stara, neopremljena in neprenovljena stanovanja, sploh ni daleč od resnice. V zgodbi Bolj se potrudi pa se poslovnež jezi na varnostnika in brezdomko, naj se malo bolj zavzameta, pa bo življenje takoj lepše, a kmalu poje zarečen kruh. Ta zgodba je med šibkejšimi, sicer res razgalja veliko laž kapitalizma, da imajo vsi enake možnosti za uspeh, če se le dovolj potrudijo, a v izvedbi je premalo inovativna in preveč dobesedna, obenem pa poenostavlja. Med učinkovitejšimi kritičnimi pa je zagotovo zgodba Superjunaki, kjer šele na koncu razkrije aduta in ne sili v sklepe, obenem pa naracija zgodbe spominja na brezsramno in destruktivno serijo The Boys. Omembe vredna je tudi zgodba Vse se vrača, ki je uspešen komentar zapiranja ali odprodaje lastne proizvodnje na eni strani in eksplozije uvoza izdelkov, ki jih producira izkoriščana poceni delovna sila. Tak hladen svet seveda nezadržno ustvarja tudi hladne protagoniste, zato je krovna tema zbirke že omenjena osamljenost. Ljudje v zbirki pogosto živijo sami, ne poznajo sosedov, ne družijo se s sodelavci, nimajo prijateljev, od družine pa so odtujeni. V trenutku šoka tako protagonist zadnje zgodbe z naslovom Pred koncem sveta razmišlja: »Treba se je bilo odločiti, minute so neusmiljeno odtekale. Šele zdaj se je spomnil, da bi lahko zadnje ure preživel s svojimi bližnjimi. Problem je bil le, da se ni mogel domisliti nikogar, ki bi ga lahko umestil v to kategorijo.«
Prav ta zgodba zareže v samo tkivo teme in zaplet iz kakšnih romantičnih komedij, ko se zaljubljenca želita presenetiti z obiskom, a se zaradi hkratnega potovanja zgrešita, obrne v zadnjo priložnost za srečanje pred koncem sveta in pusti res močan vtis. Ta odtujenost se skozi zbirko Zgodbe za lažji konec sveta vztrajno vleče in v času, ko smo dnevno opozarjani na razne mehurčke varnosti, še bolj zaskeli to uničevanje skupnosti in poveličevanje individualnosti in egoizma, dokler ne bo prepozno. Tudi zato je nujno raziskovati in brez omejitev doživljati imeniten, pester svet zbirke, vsaj dokler nas ne dohiti konec sveta.
