"Vsekakor se mi zdi vredno, da usmerim pozornost na primer na najdeno rokavico. Ker ko pišem o njej, lahko iz tega nastane dobra ljubezenska pesem ali pesem o svobodi"

Pesnik srednje generacije Jan Wagner je pri nas nastopil že večkrat. Pred leti se je predstavil na dveh literarnih festivalih na Dnevi poezije in vina ter na festivalu Vilenica. Tokrat pa pri nas gostuje kot drugi dobitnik – prvi je bil Josip Osti – nagrade PONT. Ob tej priložnosti je v prevodu več prevajalk in prevajalcev izšel izbor njegove poezije z naslovom Avtoportret z rojem čebel, ki je ob dodanih novih pesmi in štirih esejih nastal po nemškem izboru z istim naslovom, in vsebuje pesmi iz vseh njegovih pesniških zbirk. Wagnerjeva poezija je bila do zdaj prevedena že v več kot 30 jezikov, za svoje ustvarjanje pa je bil avtor tudi večkrat nagrajen, med drugim je prejel tudi prestižno nemško literarno nagrado Georga Büchnerja. Wagner o svojem pesniškem ustvarjanju veliko razmišlja tudi v esejih. Tako je med drugim nekje zapisal, da je zanj pesem tako umetniško spoštovanje kot tudi umetniško kršenje pravil. Na kratko pa je značilnosti svoje poezije povzel takole:

»Privlačijo med tako imenovane majhne stvari oziroma predmeti, kot so na primer gobe ali pa čajne vrečke. Zame imajo ti majhni predmeti zmogljivosti, da pridajo nove pomene velikim konceptom in večnim vprašanjem. Vsekakor se mi zdi vredno, da usmerim pozornost na primer na najdeno rokavico. Ker ko pišem o njej, lahko iz tega nastane dobra ljubezenska pesem ali pesem o svobodi. Če pri pisanju poezije najprej usmeriš pozornost v ljubezen ali svobodo, je velika verjetnost, da boš o njima napisal prazno in slabo pesem. Rad imam tudi močne metafore. Zelo sem navdušen nad vizualnimi metaforami in nad imaginarnim. In rad se tudi igram s formalnimi pesniškimi postopki in klasičnimi pesniškimi oblikami.«

S kombinacijo vsega naštetega Jan Wagner ustvari samosvojo pesniško podobo, ki sledi pesniškemu navodilu Ezre Pounda Make it new, naredi na novo. A to za Wagnerja ni dovolj. V svojih esejih še izpostavi, da pesniške podobe delujejo le takrat, ko jih bralec ali poslušalec poezije sam iznajde in jih potem še dolgo nosi v sebi. V tem je pravzaprav čar poezije in predvsem zato beremo poezijo Jana Wagnerja.

Gregor Podlogar