Antropologinja dr. Daša Ličen je pred nedavnim organizirala mednarodno konferenco o navadah, kulturnih običajih, nazorih, vrednotah in samorazumevanju uradniškega sloja podonavske monarhije
Zahvaljujoč literarnemu opusu Franza Kafke vsi vemo, kakšen je bil svet avstro-ogrskega uradništva, kajne – labirinten, morast, absurden. No, pa tudi če ne beremo velikega praškega pisatelja in si pomagamo z družinskimi zgodbami, ki so ušle pozabi, z anekdotami naših pradedov in babic torej, bomo najbrž sklenili nekaj podobnega: da so bili cesarsko-kraljevi birokrati nekako togi in neživljenjski, da so zatirali svobodo misli in govora, da niso imeli pravega posluha ne za malega človeka in njegove stiske ne za težnje in prizadevanja majhnih narodov, kakršen je bil, kajpada, tudi slovenski. Med Slovenci je podoba habsburškega uradništva, skratka, precej jasna in negativno konotirana.
Prav zato je bilo konec januarja tako zanimivo prisluhniti mednarodni spletni konferenci Habsburški državni uradniki : Onkraj državnega aparata, ki je potekala v organizaciji ZRC SAZU in na kateri je več kot 20 zgodovinarjev, antropologov, literarnih zgodovinarjev in drugih znanstvenikov humanističnih disciplin skušalo avstro-ogrsko birokracijo osvetliti nekoliko natančneje oziroma bolj vsestransko. Kdor je poslušal razprave sodelujočih, je navsezadnje moral skleniti, da je bila dejanskost očitno precej bolj kompleksna in precej bolj siva, kakor bi bilo moč sklepati na podlagi našega črno-belega kulturno-zgodovinskega spomina.
Kako bi bilo torej treba korigirati naše predsodke? – To je vprašanje, ki nas zaposluje v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo antropologinjo dr. Dašo Ličen, raziskovalko z Instituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, ki je bila pobudnica oziroma poglavitna organizatorica omenjene mednarodne konference.
