Knjige

Svetlana Velmar Janković: Lagum

Ljubljana: Forum slovanskih kultur, 2021

lagum
Svetlana Velmar Janković: Lagum
foto: Forum slovanskih kultur

Izraz lagum bralstvo balkanskega prostora skorajda nezavedno dojema kot nekaj zloveščega in tudi roman Svetlane Velmar-Janković Lagum se začne in konča s padanjem teme na svet. Vendar ne gre le za preprosto metaforo mračenja sveta, temveč za z avtoričinimi besedami »temo, ki se zgrinja kot vesoljski prah«. Gre za v časih optimizma pozabljeno temo, za arhetipsko zlo, ki se kakor iz globin vsemirja usipa na svet.

Zgodba pripovedovalke Milice, žene uglednega beograjskega profesorja, ki pri povojni oblasti iz več razlogov pade v nemilost, ima z avtoričino biografijo veliko skupnega. Pripovedovalka je, kakor tudi avtorica, preživela večino dvajsetega stoletja in je imela priložnost opazovati vse premene v okolju, ki si je z našim v marsičem delilo usodo. Skozi roman se pojavlja več skorajda negibnih, nespremenljivih in večno vztrajnih lajtmotivov, ki nas opominjajo, da se človeštvo ni ničesar naučilo. Poleg vesoljske teme je tu še slutnja zla: »nekaj gostega in brezobličnega, morda tudi vlažnega in mehkega, prodornega kot mora, zaobsegajočega. To nekaj je buljilo vame, vendar ni imelo oči.«

Mojstrstvo Svetlane Velmar-Janković je tudi v zavajanju. Opisovanje dragocenega pohištva tako ni zgolj navezanost višjega družbenega razreda na prestiž, temveč se kasneje izkaže za lajtmotiv. Mahagonijevo mizico iz 18. stoletja si prilasti veljak povojne oblasti ter jo po ironiji usode lošči veliko bolj intenzivno kot prejšnji meščanski lastniki. Avtorica se v romanu večkrat naveže na Orwella in Lagum na trenutke jasno spomni na Živalsko farmo, na primer ko ji oblast zaseže večji del stanovanja: »Takrat so ji že napeljali telefon. V njen del stanovanja. V tisti veliko večji del.«

Poetičnost in ironija, včasih celo na istem mestu, se stapljata v koherentno celoto. Prva je znak vztrajnosti življenjske sile, druga pa vztrajnega ponavljanja enega in istega kroga oblasti. Milica nemočno opazuje, kako človeštvo ponavlja isto napako. To ponavljanje je celo tako pogosto, da ga je mogoče opazovati v enem človeškem življenju. Kombinacija obojega, poetičnosti in ironije, je vidna v odlomku iztekajočega se romana, ki je izšel leta 1990, v obdobju, v katerem je pisateljica lahko opazovala še eno premeno: »Kaj bo z mojo dušo?« je vprašala. Potihoma. Mene. Nisem vedel. Saj nisem duhovnik. Niti psihiater. Major v pokoju sem.«

Za roman Lagum sta značilni refleksivnost in ponotranjenost, dialogi imajo le pomožno in obrobno vlogo. Jezik je v romanu celo predmet znanstvenega raziskovanja. Pripovedovalka Milica je namreč jezikoslovka in opazuje, kako nova družbena realnost vpliva na jezik. Še več, nova oblast celo zahteva uporabo novega jezika. Z izčrpnimi opombami se avtorica skorajda metafikcijsko obrača k bralcu. Za še bolj izčrpne in predvsem izredno pogoste opombe pa je poskrbela prevajalka Mateja Komel Snoj, ki je s tem skušala slovenskemu bralstvu čim bolj približati takratni milje. Nelinearno pripoved spremljamo skozi oči personalne in prvoosebne pripovedovalke, vendar se občasno s komentarji nenadejano vmeša pripovedovalec iz nasprotnega političnega tabora. Zaradi številnih podredij in vrinjenih stavkov pa je tudi pripovedovalkina pripoved polna meandrov. Tako dobimo izredno razgibano in večplastno pripoved z različnimi glasovi, ki samokritično secirajo dogajanje in ga razčlenjujejo vse do ravni uporabljenega jezika. Iz humorja, ki vznikne na nepričakovanih mestih, pa izžareva volja do življenja, ki se trudi v danih okoliščinah iz življenja iztisniti čim več. Kakor življenje samo, tudi roman vztraja do samega konca in ne izgublja ustvarjalne napetosti. Še več, nekatere stvari jasno ugledamo šele ob izteku.