Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Ljubljana : Hiša poezije, 2021
„SPOMINI SO NAREJENI IZ TEGA, zaprti so / v skrinjo iz pripovedi. Nekoč je živelo. / Dva brata, samorastnika, se igrata. / Smrt in nekaj mlajši Sen. / V otroški razposajenosti / polnita isto posodo, / pretakata in mešata, / razredčujeta in barvata, / sanje in spomine, / zastavljata uganke, / se gresta skrivalnice, / se lovita, / se udarita, / se utrudita / in na koncu dneva / ležeta v isto posteljo ...“
Pesem Preveč tišine, ki smo jo izbrali za uvod, vsebuje vse občutje zbirke Brede Jelen Sobočan Skicirka, saj so pesničina trenutna opažanja kljub skrbni zabeleženosti oblikovana frfotavo, primerljivo z vivisekcijsko metodo. Povedano drugače, poenostavljeno: belina pesniškega lista ustreza belini rjuh ali celo belini zamegljenega pogleda na dogajanje ob odmikanju. Ena izmed prevladujočih besed je demenca.
Zbirka je sestavljena iz štirih zvezkov, njihovi naslovi so: Skicirka, Človek na ti, Bližanje svoji odsotnosti, Smrt je odgovor. Naslovi pesmi s stopnjevanostjo stihov postanejo vrstice, vrstice pa preprečijo belini knjižne strani, da bi še odsevala.
Čeprav je Skicirka druga knjiga Brede Jelen Sobočan, obstaja verjetnost, da je zorela skoraj v izgorelost. Konstanta zbirke je stopnjevanje. Začetne pesemske skice pridobivajo izpovedno moč iz zvezka v zvezek, kar je opazno tudi v obliki pesmi, ki v zadnjem zvezku že krepko silijo prek ustaljene oblike. Prehajajo v brizge besed, od skice do tiste oblike, ko prebiranje pesmi postaja oteženo. Ne le da so pesmi iz zadnjega zvezka otožne, so tudi v robove butajoče. Označevanje takšnih pesmi za dobre, slabe, močne, spevne ali sodobne je povsem odveč.. Pesmi v zbirki Skicirka so tudi onkraj empatije, čeprav je ravno empatija njihova izrecna sestavina.
Pesničino vživljanje v obmejna stanja človekove zavesti doživlja vrhunec prav v odmiku od ustaljenih pesniških praks, a pesmi so nabite z napevi, ki ne poznajo notnih zapisov. Pesmi v zbirki Skicirka so žalostinke, melanholične izpovedi. Celo sarkastičnost je opaziti, saj je knjiga izšla kot ena od Sončnic, vseh norih od svetlobe, kakor se imenuje knjižna zbirka pri založbi, kjer je izšla. So mar te pesmi brez svetlobe? Vsekakor. So pač temačne.
V nekih časih se je izpostavila domneva, da v slovenski pesniški produkciji primanjkuje veselosti, igrivosti, poskočnosti. Zbirka Skicirka takšno domnevo docela potrjuje. In splet plesa in pesmi zamenja par smrt in sen.
