Kristen Stewart s svojim vlažnim pogledom in krhkim, drgetajočim telesom odlično upodobi damo na robu živčnega zloma.
Čilskega režiserja Pabla Larraína bi lahko po njegovih biografskih portretih Pabla Nerude, Jackie Kennedy in princese Diane razglasili kar za specialista za silno netipične biografije nacionalnih ikon, ki ga bolj kot zgode in nezgode njihovih življenj zanima, kako se dokopati do njihovega človeškega bistva in ga gledalcu približati skozi specifično sporočilnost in čustveni domet filmskega medija. Pri tem si jemlje kar veliko umetniške svobode in dejstva pošteno marinira v soku lastne domišljije, a gledalec ima na koncu zares občutek, da je njegove portretirance prvič zares začutil v vsej njihovi celovitosti, čeprav o njih ni izvedel čisto nič novega.
Vse tri Larraínove biografije se omejijo na kratek, a zelo dramatičen izsek iz življenja teh skrivnostnih osebnosti. Film Spencer, posvečen princesi Diani, se odvija med božičnimi prazniki leta 1991, ko nesoglasja med Diano in princem Charlesom dosežejo točko preloma, Diana pa vse bolj tone v globine obupa. Larraín se bolj kot na skrhan odnos med zakoncema osredotoči na napetost med Diano in samo institucijo kraljeve družine. Že v uvodnih prizorih, kjer Diana s svojim kabrioletom z zamudo prispe v podeželski dvorec, začutimo, kako trdo njen svobodni duh trči ob zid kraljevega protokola, ki bi praznike priskutil še tako fanatičnemu ljubitelju božičnih slovesnosti.
V dvornih ceremonijah je vse vnaprej načrtovano in pripravljeno in človeku ni dovoljeno izbrati niti lastnih oblačil. Ljudje znotraj tega ustroja delujejo kot lutke. Vsi so samo funkcija, vloga, le tu in tam se najde kakšen človek. Edini ljudje, s katerimi Diana najde pristen stik in ob katerih lahko živi svojo pravo naravo, so njena sinova, njena najljubša garderoberka in sočutni šef kuhinje. Biserna ogrlica, ki ji jo je podaril mož in jo nosi z očitnim gnusom, na njej deluje kot zaporniška veriga, ki jo stiska za vrat in priklepa na dolgo zgodovino družine, v katero se je priženila. Ves čas je videti, kot bi jo nekdo ugrabil in jo prisilno zadrževal tam, v tisti zatohli komori tradicije in visokih normativov. Deluje kot napaka v sistemu, ki napak ne dopušča.
Morda se na prvi pogled zdi nenavadno, da je Larraín v vlogi angleške princese zasedel ameriško zvezdnico Kristen Stewart, a Stewartova s svojim vlažnim pogledom in krhkim, drgetajočim telesom odlično upodobi damo na robu živčnega zloma. Larraín je s kamero ves čas tesno ob njej, ko se kot Diana zaman trudi udomačiti med zadušljivimi baročnimi draperijami, tapiserijami in tapetami, mrkimi lakaji in zadrgnjenimi stilistkami, in poskrbi, da gledalci začutimo njen notranji vihar, njeno osamljenost in utesnjenost. Vse slogovne in oblikovne odločitve so temu podrejene – tudi glasba, ki dogajanje podlaga z mrzličnim, frenetičnim jazzom. Dianino življenje, njena psiha in njena javna persona se drobijo pred našimi očmi, mi pa bi jo najraje povabili k sebi domov, jo posedli na svoj zguljeni kavč in ji skuhali čaj.
