Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prevedel Bela Szomi Kralj; Pekel : Zavod Volosov hram, 2021
Lajos Bence se je rodil leta 1956 v Genterovcih blizu Lendave. V študijskih letih se je ukvarjal z madžarsko književnostjo in leta 1994 doktoriral na Fakulteti Loránda Eötvösa. Disertacija obravnava prekmurske Madžare, njihovo literarno, družbeno-politično in kulturno dejavnost ter prizadevanje za ohranitev narodne skupnosti in izoblikovanje narodne identitete. Služboval je na več prekmurskih srednjih šolah, predaval na mariborski Pedagoški fakulteti, bil je urednik pri različnih dvojezičnih revijah in opravljal novinarski poklic. Poleg znanstvenih publikacij je objavljal tudi pesniške zbirke. Izbor iz njih je leta 2011 izšel v zbirki z naslovom Vzklit iz kamna. Prejel je tudi kar nekaj madžarskih nagrad in priznanj.
V knjigi Furijasta generacija je zbranih štiriintrideset kratkih proznih zapisov. Furije so antične mitološke figure, ki poosebljajo maščevalnost, Bencejeve zgodbe pa potisnejo v ospredje neučakanost, upornost in divjost, celo neprilagojenost. V zgodbi Veliki met – novi načrti Ringa je izpostavljen lik, ki prevzame ime po bobnarju liverpoolske glasbene skupine in v slogu beat generacije povzroča okolici nevšečnosti. V takšnem slogu živi tudi lik Sany:
„Mladi umetnik, znanilec svoboščin, se kljub obveznemu članstvu v partiji ni želel odreči bohemskemu načinu življenja, saj so v 70-ih, na sestankih sindikata in partijskih celic, botrovani z diktiranjem partijske poslušnosti, bili zelo pogosti njegovi izpadi.“
Takšna vsebina narekuje tudi primeren slog pisanja, ki se spogleduje z novinarskim pristopom, saj so domala vsi nastopajoči liki predstavljeni le skozi dogodke in pripetljaje in niso ne psihološko ne kako drugače izdelani. A tovrsten način ni slabost. Je pač način, ki furijavost prepozna za slikanje občutja, s katerim pisatelj doseže učinek trenutnosti in gre še dlje: v ironiziranje. Prav ironična distanca je glavni suspenz teh besedil. Najsi pisatelj niza spomine na prednike, na svoje otroštvo, nekdanje znance in prijatelje ali opisuje svoje pedagoške izkušnje, vedno je v ospredju posledica introspekcije, kar se kaže v obilju zapoznelih spoznanj. S takšnim načinom pisanja se Lajos Bence zelo približuje kritičnemu pisanju o družbi, ki jo zaznamuje implicitna represija politične narave in le eksces je nekakšen dokaz za življenje. A eksces ni povzročen namerno, ampak je skorajda naraven proces, ki so mu liki izpostavljeni, tako da v teh zgodbicah ni moralnih oporekanj. Okolje in družba vse sprejmeta kot danosti, s katerimi se sobiva. Glede na pisateljevo siceršnje ukvarjanje s sobivanjem različnih narodov v Prekmurju je takšen izhod tudi pričakovan. Pripovedi Lajosa Benceja so v tem smislu dragocena pridobitev, saj svojstveno dopolnjujejo poglede prekmurskih pisateljev, ki se ukvarjajo s podobno tematiko.
Spremno besedo h knjigi je prispeval urednik Robert Titan Felix in ima naslov Furijasta generacija v sotočju svetov. V njej je izpostavljena vloga tujosti, kar konstatira zelo preprosto:
„In če si na tujem, si na tujem, včasih bolj, včasih manj dobrodošel, a tega dejstva, da si na tujem, ni mogoče zaobiti.“
Toda tujosti kot izraza vpetosti v tukaj in zdaj ni, zato je knjiga Furijasta generacija pravšnja za seznanjanje s sprotnim učenjem sobivanja.
