Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Maja Moll
Brežice : Primus, 2021
Naslov Godlerjevega drugega romana je, tako kot njegov predhodnik Casino Banale, aluzija na roman iz bondovske franšize Iana Fleminga. Vohun, ki me je okužil se navezuje na Flemingov roman iz leta 1962 Vohun, ki me je ljubil in ga hkrati premešča v sodobnost ali časovno aktualizira.
Jure Godler ve, kako bralca držati v napetosti – tako z odlašanjem razkritja navezave na covidno ero kot tudi s strukturo pripovedi. Poglavja v romanu se, podobno kot prizori v akcijskem filmu, pogosto končajo z nenadnim rezom na vrhuncu napetosti, naslednja poglavja pa govorijo o nečem drugem, tako da je razpletanje zgodbe postopno. Roman je v marsičem nostalgičen in, glede na obdobje izida, eskapističen ter tako filmsko slikovit, da je v marsičem podoben kinematografskemu oziroma bolje rečeno kinotečnemu spektaklu. Gre za delo, ki se jasno zaveda svoje časovne in žanrske umeščenosti, in hkrati za žanrsko parodijo. Znaten del humorja izvira prav iz diskrepance med značilnostmi žanrskega lika in značilnostmi posameznika, o katerem se zdi, da je v vlogi prvega le zaradi čudnega naključja, kar je še posebej očitno pri nekdanjem uslužbencu slovenske Sove Filipu Novaku. Umestitev vohunske zgodbe v slovensko okolje ima na trenutke komičen učinek, na primer, ko našteva presežnike: »V bistvu mu je bila tako všeč, da jo je uvrščal na seznam najlepših stvari, kar jih je poznal, poleg avtomobila Jaguar E-type, traktorja Porsche Diesel in bazilike Marije Pomagaj na Brezjah.« Medtem ko je Novakov vohunski partner Spencer Spencer Spencer precej bližji žanrskemu idealu svetovljanskega vohuna, je Novak v svojih nazorih tipično slovenski, ko pravi: »Sej tole je pa lep'š kot na Bledu« čeprav »v življenju drugega jezera, kot je blejsko, sploh videl ni.«
Ključen element razpleta zgodbe Vohun, ki me je okužil le stežka razumemo drugače kot nekaj nadnaravnega, kar je povsem nepričakovano. Velik del zasluge za rešitev sveta pred pogubo tako ne gre skorajda vsemogočnim agentom, temveč nečemu zunanjemu, kar kot deus ex machina ostane za vselej nerazložljivo. Osrednji lik, Filip Novak, pa je marsikdaj bolj kot Jamesu Bondu podoben njegovi parodiji, nerodnemu tajnemu agentu Johnnyju Englishu.
Pripovedovalec je tretjeosebni in personalni. Kljub nenadnim rezom, ki prekinjajo nadaljevanje zgodbe, pripovedovalec ne ve nič več kot bralec, kvečjemu manj, kot na primer ob odlomku v avstrijskem dialektu, ko Novak ne razume ničesar, medtem ko je bralcu priskrbljen prevod. Besedni zaklad romana je bogat, jezik je knjižni z izjemo nekaterih dialogov ali notranjih monologov v pogovornem jeziku, še zlasti ljubljanščini. Novakovi poskusi komuniciranja v nemščini so zapisani v slovenskem fonetičnem zapisu. Humor je situacijski in inteligenten, čeprav ga velik del izhaja iz protagonistove neprimernosti za svojo nalogo in njegovih diletantskih prijemov.
Roman Jureta Godlerja Vohun, ki me je okužil je delo, ki uživa v ekscesivnosti in eskapističnosti žanra – v mondenih lokacijah, dih jemajočih panoramah, blišču in razsipavanju – hkrati pa se zaveda svoje absurdnosti. Kakor da bi se literarna lika zavedala nemožnosti in načrtnega anahronizma, a bi iz ponujenega tipa želela iztisniti privid resničnosti.
