Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bere: Aleksander Golja
Maribor : Litera, 2021
Franjo Husam Naji je viden slovenski kardiolog, zato bi bralke in bralci najbrž pričakovali, da jih bo popeljal med bolnišnične zidove ter v svet belih in svetlomodrih oblačil, a se to ne zgodi. A že v romanu Zadnji gozd se ni lotil te tematike, temveč se je posvetil begunstvu, v večplastnem romanu Ringlšpil, pa imajo najvidnejšo vlogo mladi ljudje, ki se gibljejo na prizorišču odvisnikov od drog in preprodajalcev. Njihovo odraščanje je postavljeno v devetdeseta leta preteklega stoletja, v čas nove države in prvih korakov v drugačni družbenoekonomski ureditvi – kapitalizmu. Mladi se hočejo predvsem zabavati in se odmakniti od tranzicije, medtem ko so njihovi starši, zlasti prišleki iz nekdanjih jugoslovanskih republik, razdvojeni in negotovi, saj se v novem družbenem sistemu nikakor ne znajdejo. Zaradi propadlih tovarn izgubljajo delo ter se počutijo odvečne in odrinjene, toda vedno se najdejo tudi taki, ki znajo obogateti in čez čas ne vedo več, kako bi zapravljali svoj denar. V sobanah velike vile ždijo človeško izpraznjeni in odtujeni drug od drugega. Novi čas je prinesel številne spremembe. Nekatere je torej režim izpljunil, drugi se v ohlapni zakonodaji znajdejo in s tihotapljenjem, prodajanjem in razpečevanjem drog kar dobro služijo.
Za brezskrbnim življenjem mladih in nenehnim uživanjem drog ter negodovanjem starejših, češ da je bilo v prejšnji federativni državi vse boljše, je slutiti globlje sporočilo. Slovenija simbolizira siroto Jerico, ogroženo ubožico, ki jo je zaščitniška Evropa rešila iz krempljev hudobne mačehe – Jugoslavije in jo ponesla k evropskim zvezdicam. Ljudje so hoteli demokracijo, v marsičem pa so se znašli v anarhiji.
Približno sredi knjige glavna oseba romana, antijunak Dejan in prvoosebni pripovedovalec, podvomi o izrazni moči slovenščine in jo ima za reven jezik. To ponazori z očitkom, da je v njej na primer na voljo ena sama beseda za uro, pa naj bo ročna, stenska ali ura kot časovna enota. Roman kot celota je vsekakor odločno zanikanje antijunakove vrednostne sodbe. Tako jezikovno bogatega romana, kot je Najijev, že dolgo nismo dobili v slovenskem jeziku. Literarne osebe se pogovarjajo v mešanici mariborske narečno zaznamovane govorice, slenga, žargona in besed, ki so se ohranile iz jugoslovanske preteklosti in rabe takratne tako imenovane srbohrvaščine. Opisi dogajanja so v knjižnem jeziku, toda tudi vanj vnaša avtor nazorne in ne kdove kako spodobne izraze. Dejan, jezen na ves svet in nekoliko zadet, kriči, naj prav vse gleda otrdeli moški spolni organ, tisti, ki se imenuje tako kot nekdanji avstrijski kancler. Iz pisatelja kar vrejo nenavadne in domiselne prispodobe, na primer: zvita kača ženskasta, rdeč prdalin, gnojišče nacionalizma, jadranska mlaka, mesoreznica neusmiljene prihodnosti, postodcepitvene sklede pollegalnih priložnosti, parnasi paradiaboličnega superjaza, predseksualni mitološki klobčič in številne druge. Njegov besedni zaklad je tako rekoč neizčrpen; besede delujejo s svojo močjo in udarnostjo. Veliko je tudi ironije in humorja, toda ne brez grenkobe.
Dogajalni prostor je Maribor, mesto, v katerem diši po revščini, vlagi in betonski žalosti. Nekdaj razvojno naravnano industrijsko središče je postalo sivo in turobno. Dejan ga ima rad, toda nazadnje ga pot vendarle vodi v Ljubljano.
Nikakor ne gre prezreti pisateljeve učbeniške in že skoraj enciklopedične naravnanosti. Seveda je treba besedni zvezi razumeti, kot da sta postavljeni v narekovaj, vendar vsaj približno poimenujeta avtorjevo izjemno poznavanje glasbenih skupin iz devetdesetih in osemdesetih let, pa tudi slikovitih imen za droge, kakršne uporablja druščina, ki se kar naprej omamlja. Posamezna poglavja so naslovljena z verzi iz pesmi v angleškem jeziku. In tudi tu se Naji izkaže kot dober poznavalec glasbene scene in subkulture v širšem pomenu besede.
Šokanten je odlomek, v katerem skuša Dejan svoje dekle Vesno odvrniti od droge, čeprav je bil prav on tisti, ki jo je pahnil vanjo. V zameno za naslado je Vesna sklenila pakt z nečim pogubnim. Njeno trpljenje je strašno, menjavajo se kriki in jok. Odnos med dekletom in fantom je na trhlih temeljih. Zgodi se, da nekega dne telo hoče samo še eno vrsto ljubezni – drogo. V njej je mogoče utopiti krmežljavo življenje ter pozabiti na deviantne družinske odnose in lastno nepomembnost. » … počutil sem se kot insekt v tem brezčasju kamna in skrušenih zidov,« zapiše.
Najijev roman Ringlšpil je odlično in vrhunsko napisano literarno delo, književna umetnina o tesnobi, krčevitosti, zločinu, krivdi, vesti, brezupu, nemoči, umiku v duševno temo in poslednjem odmerku droge. Moralisti in jezikovni čistuni bodo zaradi sloga morda malce vihali nosove. Nič zato, prebrali ga bodo zagotovo in na vrtiljaku poleteli pod nebo. Dejan na koncu prisluhne Balaševićevi pesmi Ringišpil, stihom o vrtiljaku v glavi in tem, da le on sam ve, kaj se dogaja v njej. Leseni konjički žalostno stojijo pred njim. Svetu bi bilo treba dodati malo barve. Dejan, tudi sam poraženec in ujetnik preteklosti, dobi vlažne oči, solze pa oblijejo tudi avtorico tega zapisa.
Pisec spremne besede pesnik in esejist Esad Babačić, pravi, da je Najijev tranzicijski roman Ringlšpil iskreno pisanje. Primerja Maribor in Ljubljano in meni, da ima Maribor, o katerem piše avtor, vse tisto, kar Ljubljani manjka: od nenadzorovanega revolta do bazične dobrote, s katero se ni treba hvaliti.
