Gre za povsem sveža dela, naslikana prav za to razstavo, na katerih je dovolil tudi barvi, da vstopi v sliko in tako nakazal nadaljnjo pot razvoja svojih abstraktnih kompozicij
Na razstavi so dela, ki jih je ustvaril v zadnjih štirih letih z različnimi neslikarskimi orodji, kot so valj, omelo, slikarska lopatica, neredko tudi sama dlan. Kustos v Galeriji Ravne Jernej Kožar pove:
''Posledica je po mojem, da se ta gib, ta neposredni stik, ki ga ima slikar s podlago oziroma barvo, ohranja materializiran na delih, gledalec čuti to energijo, ki jo je slikar vložil. Luka Popič se ne boji praznega prostora, belega platna, tako da je veliko beline – sploh v zadnjih delih, nastalih letos, vidimo, kam ga pot vodi iz te črnine, iz popolnoma pobarvanega platna v bolj skromno barvano, vidi se belo platno.''
Gre za abstraktne slike, a nekatere nosijo naslov kot je Somrak, Potovanje, Metuljev let, kar je po besedah Kožarja nekoliko zavajajoče, saj to gledalca povleče v asociativni tok slikarja.
''Po sto letih je abstraktno slikarstvo postalo popolnoma enakovreden del likovne umetnosti. Zdi se mi, da ne moremo govoriti o motivih, gre zgolj za likovno podobo, zgolj za neke simbole.''
Avtor pa ni zanimiv le s slikarskega vidika. Diplomiral je na pedagoški akademiji v Mariboru in se kmalu vključil v delovni proces vzgoje otrok s posebnimi potrebami, kjer je dosegel zavidljive rezultate.
Razstavo Beločrno spremlja tudi desetminutni film o nastanku del na razstavi.
