Premiera koreografskega triptiha
Trije koreografi, tri glasbena dela, Operni orkester pod vodstvom Ernsta Theisa, godalni kvartet Dissonance in fizično zelo dobro pripravljeni plesalci so zaslužni, da je dobri dve uri trajajoča baletna predstava Strune navdušila. S premiero koreografskega triptiha, ki skozi rdečo nit predstavlja izbor godalne glasbe, povezuje tri ustvarjalce in njihove svojevrstne gibalne govorice, je SNG Opera in balet Ljubljana znova dokazala, da si od ljubljanskega baletnega ansambla pod umetniškim vodstvom Renata Zanelle lahko obetamo plesno-gledališka doživetja, ki bodo izzvala naša čustva in nas spodbudila k razmišljanju. Premiero si je ogledala Katja Ogrin.
Kreativnost kot navdih in vir moči za nadaljnje ustvarjanje je vodilo, ki mu ljubljanski baletni ansambel pod vodstvom Renata Zanelle sledi skozi, za plesalce in plesne ustvarjalce, zahtevne čase, ki pa so izzivom navkljub ustvarjalno plodoviti. Zanella je tokrat k sodelovanju povabil tri koreografe, ki so ustvarili samostojne koreografije. Eno Peçi se je predstavil z novo stvaritvijo z naslovom Angel na Violinski koncert Albana Berga, Jacopo Godani je svojo predstavo Metamorphers iz leta 2016 na Godalni kvartet št. 4 Béle Bartóka na novo poustvaril z ljubljanskimi plesalci, Leo Mujić pa je zanje pripravil novo postavitev z naslovom Osamljeni poet na Serenado za godala v C-duru, op. 48 Petra Iljiča Čajkovskega. Združitev treh samostojnih koreografij v harmonično celoto pa je tisto, kar po mnenju umetniškega vodje Renata Zanelle najbolj zaznamuje predstavo Strune. Kot pravi:
Tisto, kar po mojem mnenju prinaša največjo vrednost predstavi ni zgolj dejstvo, da ustvarjamo nove koreografije, temveč predvsem to, da smo uspeli združiti tri koreografe, ki so vsak zase ustvarili edinstveno koreografijo, te pa se na koncu kljub vsem svojim razlikam dopolnjujejo. V predstavi je čutiti predanosti plesu in ustvarjanju, kar je zame izredno pomembno.
Prvi koreografiji večera sta si bili tako v glasbenem kot gibalnem slogu nekoliko bližje, plesalci so pretvarjali zvočno podobo v gibalno skozi tekoč, a impulziven sodobni gibalni jezik. Ta je bil najbolj značilen v Godanijevem delu Metamorphers, ki ga je z ljubljanskimi plesalci poustvaril koreografov asistent Michael Ostenrath. Ob tem jih je popeljal skozi ustvarjalni proces, pri katerem je uporabil posebno Godanijevo tehniko, pri kateri, je pojasnil Ostenrath.
Eksperimentiramo s tem, koliko lahko premaknemo svoje telo, ne da bi zategovali mišice in da, torej, uporabimo zgolj toliko moči, kolikor je je potrebno za izvedbo koreografije. / Moja vloga pri celotnem procesu je bila predvsem, da pomagam plesalcem razumeti kako lahko svoje telo uporabijo na popolnoma drugačen način, kot so ga morda bili vajeni in ga uspešno prenesti na oder ter kako biti v tem gibanju samozavesten. Koreografija daje veliko poudarka komunikaciji med plesalci in temu, da so se plesalci sposobni ves čas opazovati in aktivno komunicirati med seboj, ne da bi padli v rutinsko razpoloženje nastopa. Delo je zelo kompleksno in ga poganja energija plesalcev, ki jo ti usmerjajo k občinstvu.
Je pojasnil Ostenrath. Skupina plesalcev se je dobro odzivala na kompleksno kompozicijo Béle Bartóka v izvedbi Godalnega kvarteta Dissonance, prepojeno z značilnostjo madžarske, romunske in bolgarske ljudske glasbe, ki jih je skladatelj vtkal v strukturo glasbenega stavka. Morda nekoliko neposrečena, a brez dvoma vpadljiva kostumografija je prav tako pripomogla, da je delo znotraj triptiha najbolj izstopalo.
Koreograf Eno Peçi, ki je s svojo koreografijo Angel na Bergov Violinski koncert odprl večer, je v svoje delo vnesel več pripovednosti in nekaj klasičnih elementov, ki so pripomogli k dramatičnosti tragične zgodbe Manon Gropius. Koreografija gledalca popelje v občutenje vsebine ob navdihu, ki ga v njem zbudi poslušanje glasbe. Kot je dejal koreograf, je sicer izhajal iz dejstva, da je skladatelj delo posvetil tragični smrti mladega dekleta, vendar ...
Zgodba, ki stoji za Bergovim delom, mi je bila v velik navdih, vendar sem poskušal nanjo pogledati iz drugega zornega kota kot skladatelj. Podoba, ki jo boste videli na odru in narativ glasbene kompozicije, ki ga bom prevedel v svojo gibalno govorico, pa upam, da vas bo navdihnil.
Je dejal Peçi. Teatralni spust in dvig v nebo glavne protagonistke zgodbe zbudi močna čustva v gledalcu, ki lahko skozi celotno delo pripovedno zelo jasno spremlja boj z boleznijo in končno zmago smrti nad mladim dekletom, ki ga je tehnično in izrazno zelo prepričljivo upodobila izvrstna Yaman Kelemet. Scenograf in kostumograf Diego Andrés Rojas Ortiz je koreografovo delo odlično opremil.
Pripovednost Angela pa je doživela svoj vrhunec v zadnji koreografiji večera Osamljeni poet odličnega plesnega pripovedovalca Lea Mujića, ki je znova dokazal, da dobro razume gledališče. Navdih je koreograf iskal v pismih Čajkovskega ljubimcem, ki razodevajo grenkobo njegovih nesrečnih, v mukah samoizpraševanja izživetih ali neizživetih ljubezni, skladatelja pa je želel, kot pravi sam, prikazati skozi prizmo nesprejemanja različnosti, ki je še vedno zelo navzoča na vseh področjih življenja.
Glasba je neverjetna in ne moremo mimo dejstva, da je eden največjih koreografov abstraktnega dela g. Balanchine uporabil to glasbo in nanjo ustvaril svojo izjemno koreografijo, zato jih ni veliko, ki bi si upali ustvarjati na to skladbo. Gre za moj najljubši balet, ki je bil pred nekaj leti že na repertoarju ljubljanske Opere in tako smo zdaj tukaj in si drznemo prevajati to izjemno skladbo na popolnoma drugačen način.
Je še dejal Mujić. Delo, obogateno z dramskim vložkom v izvedbi balerine Urše Vidmar, ki se je v tej vlogi izvrstno odrezala, ter odlično kostumografsko, scensko in svetlobno podprto, je gledalce v dvorani popolnoma navdušilo. Zahtevni neoklasični koreografiji, polni skokov dvigov in obratov, so bili fizično dobro pripravljeni plesalci brez dvoma kos. Znova so tudi dokazali, da se v karakternih vlogah dobro odrežejo, s svojo izvedbo in izraznostjo pa sta izstopala Oleksandr Koriakovsky in Lukas Bareman.
Baletni triptih Strune je s svojimi odtenki sodobnega baletnega giba v dialogu z glasbo in zgovorno vizualno podobo brez dvoma predstava, ki plesnega navdušenca ne bo pustila hladnega.
