Radijska igra

Maistrova najdaljša mariborska noč

Obnova mariborske noči z 22. na 23. november leta 1918, ko je general Rudolf Maister onemogočil nemške teritorialne naklepe

V hribih
Vekoslav Kramarič: V hribih, 30. leta 20. stoletja
foto: SEM

Igra zajema dogodke iz časa, ko so se Slovenci tvorno lotili odločanja o svoji državnosti in do potankosti obnavlja mariborsko noč z 22. na 23. november leta 1918, ko je general Rudolf Maister onemogočil nemške teritorialne naklepe. Povrhu pa igra vzpostavlja tudi paralele s celotno slovensko usodo v naši eri. Prav zato Vugova lastna pripoved o nagibih, ki so ga vodili pri upodabljanju drznega in pogumnega početja, o tem, kako se mu Maistrovo dejanje in njegova nadaljnja usoda kažeta z današnjega razgledišča uokvirja poglavitne dogodke te, za slovenstvo usodne noči.

Avtor Saša Vuga
Dramaturg in režiser Borut Trekman
Tonska mojstrica Metka Rojc
Glasbeni opremljevalec Peter Čare
Asistentka režije Alenka Grajžar
Tehnična asistenta Rok Kadak in Martin Florjančič

General Maister Tone Kuntner
Doktor Rosina Polde Bibič
Doktor Senekovič Radko Polič
Doktor Leskovar Franček Drofenik
Doktor Mravljak Zvone Hribar
Lederhas Silvij Božič
Tschech, poštni upravitelj Danilo Benedičič
Starejša poštarica Mina Jeraj
Mlajša poštarica Violeta Tomič
Doktor Dolar Borut Veselko
Malenšek Matija Rozman
Hren Pavle Ravnohrib
Žitko Srečo Špik
Polkovnik Holk Janez Albreht
Metz Evgen Car
Glas Štefka Drolc

Produkcija Uredništva igranega programa
Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana februarja 1989

 

 

Vekoslav Kramarič: V hribih, 30. leta 20. stoletja, Stekleni negativ 10 x 15 cm
Slovenski etnografski muzej
Posnetek je nastal kot predloga za razglednico, ki jih je Kramarič razmnoževal v manjših nakladah s fotografsko tehniko. Prikazuje nam gorat svet in v ospredju žensko z vpreženim parom volov, ki so bili do druge svetovne vojne kot vprežna živina zelo pomembni kot pomoč pri obdelavi zemlje. Z industrializacijo in modernizacijo kmetijstva so kmetje kasneje počasi prešli na strojno obdelavo zemlje in nadomestili so jih traktorji.
Fototeka Slovenskega etnografskega muzeja hrani Zbirko Vekoslava Kramariča, ki je nedvomno ena pomembnejših fotografskih zbirk muzeja. Po ocenah obsega okoli  4000 razglednic in voščilnic ter njim pripadajočih steklenih črno-belih negativov. Kramarič je bil izvrsten pokrajinski fotograf in založnik razglednic, ki je deloval v Ljubljani med letoma 1926 in 1947. Veliko slovenskih krajev  se lahko pohvali z razglednico, ki jo je posnel prav Kramarič. V tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja je fotografiral 446 vasi, trgov in mest, s svojimi posnetki slovenskih krajev pa je bil pomemben kronist časa med obema vojnama.

Likovno opremo spletnega članka so zasnovali kustosi Slovenskega etnografskega muzeja.

Slovenski etnografski muzej (SEM) je nacionalna etnološka muzejska ustanova s slovenskimi in z zunaj evropskimi zbirkami s področij materialne, socialne in duhovne kulture, ki skrbi za njihovo ohranjanje, preučevanje, spoznavanje in razumevanje. Ustanovljen je bil leta 1923 in je muzej o ljudeh, za ljudi, je stičišče med preteklim in sedanjim, med svojo in drugimi kulturami, med naravo in civilizacijo. Je muzej dialoga, odprt za družbo in gostoljuben prostor z bogatim razstavnim in izobraževalnim programom, je kulturno središče in srečevališče. Danes se SEM nahaja v urbanem kulturnem središču Ljubljane – Muzejski ploščadi Metelkova, znanem kot del nekdanje vojašnice na Metelkovi, ki je bilo popolnoma obnovljeno. Prek letnega cikla razstav, publikacij in prireditev sporoča védenja o tradicijski in sodobni kulturi na Slovenskem in v diaspori, o kulturah nekaterih drugih ljudstev sveta, o materialni kulturni dediščini vsakdanjih in prazničnih načinov življenja ter o nesnovni dediščini.