Pod taktirko Howarda Griffithsa je zvenela glasba Wolfganga Amadeusa Mozarta in Franza Schuberta, kot solistka se je v Mozartovem Violinskem koncertu št. 4 v D-duru predstavila nemška violinistka Arabella Steinbacher
Orkester Mozarteum iz Salzburga danes velja za eno uglednejših zasedb naših severnih sosedov. Je orkester z dolgo tradicijo, katere začetki segajo 180 let v preteklost, v leto 1841, ko je bila ob pomoči Mozartove vdove Constanze in njunih štirih sinov ustanovljena ustanova Glasbeno združenje stolne cerkve in Mozarteum. Kot razkriva že ime sestava, največ pozornosti namenja glasbi dunajskih klasikov, še zlasti Mozartovim delom, ki so stalnica njegovih koncertnih sporedov.
Od leta 2017 ga vodi Riccardo Minasi, prejšnjo sredo v Ljubljani pa se je orkester predstavil pod umetniškim vodstvom britanskega dirigenta Howarda Griffithsa. Spored je bil namenjen glasbi Wolfganga Amadeusa Mozarta in Franza Schuberta.
V uvodu je zvenela Mozartova Prva simfonija v Es-duru. Melodično in strukturno preprosti skladbi, ki jo je čudežni deček Mozart zložil pri osmih letih in ne dosega tehtnosti skladateljevih poznih del, je salzburška zasedba pod Griffithsovo taktirko vdihnila svežino. S svojim angažmajem je poudarila ustvarjalčev razigran otroški duh, vendarle pa ni posegala po kakšni pretirani eruptivnosti, temveč so se glasbeniki zatekli bolj k nekakšnemu uglajenemu dvornemu muziciranju. A Mozartova mladostna simfonija je bila bolj nekakšen uvod ogrevalne narave k obsežnejšima, osrednjima deloma sporeda.
V priljubljenem Violinskem koncertu št. 4 v D-duru, ki ga je Mozart zložil desetletje pozneje pri devetnajstih letih in tako že sodi med njegova zrelejša koncertantna dela, je kot solistka nastopila Arabella Steinbacher. Nemška violinistka z Mozartovimi violinskimi koncerti simpatizira že od otroštva, ko so se ji »usedli v srce«, kot je zapisala sama. Tako ne preseneča, da so že dolgo na njenem stalnem repertoarju, nenazadnje je Tretjega, Četrtega in Petega pred sedmimi leti posnela z ansamblom Festival Strings Lucerne. Njen ton je izrazito svetel, pojoč, artikulacija zgledno izčiščena, morda le na trenutke (pre)mehka, izkazala se je tudi s številnimi lahkotno izigranimi pasažami in arabeskami. V počasnem stavku je izvedbi dodala nekoliko ekspresivnejši podton, ki je zaznamoval tudi izbrani dodatek; Arabella Steinbacher se je odločila za intimnejšo Bachovo glasbo, in sicer za Largo, tretji stavek Sonate št. 3 za solo violino, BWV 1005.
Zdelo se je, da sta solistka in orkester nadvse komplementarna partnerja. Skupna igra je bila rafinirana, zloščena, a morda je manjkal tisti naboj ognjevitosti, Mozartove najstniške radoživosti in predrznosti, ki bi glasbo vendarle zazibal še kam drugam od zgodovinsko ustrezne, strogo zapovedane klasicistične urejenosti.
Koncertni spored je v drugem delu dopolnila Schubertova Peta simfonija, poleg Tretje najkrajša izmed vseh njegovih simfonij, hkrati pa tudi simfonija, v kateri je Schubert predpisal najmanjšo zasedbo, v kateri ni klarinetov, trobent in tolkal. Tako kot Mozart svoj Četrti violinski koncert, je tudi Schubert to svoje simfonično delo zložil pri devetnajstih letih, v letu 1816, ko so se v skladateljevem osebnem dnevniku začeli pojavljati zapisi o »magični moči Mozarta in Beethovna«, dveh velikanov, katerih vplive, poleg Haydnovega smisla za humor, brez dvoma zasledimo tudi v Simfoniji št. 5 v B-duru.
Če so bila pihala pri Mozartovi glasbi še nekoliko zadržana, so bila muzikalno dejavnejša pri Schubertu. Griffiths, odprt in karizmatičen dirigent, je poskrbel za zgledno zvokovno uravnoteženost zasedbe. Še zlasti prepričljiva sta bila počasni stavek in sklepni Allegro vivace, vendarle pa bi nekateri odlomki lahko bili bolj izčiščeni, usklajeni. To velja še zlasti za kakšne začetke stavkov in fraz, ki so bili kar nekajkrat premalo artikulirani, celo malce plavajoči. Za tehnično-izvajalsko trd oreh se je izkazal Menuet s pogostimi »izleti« v visoki register prvega roga, ki so hornistu povzročili nekaj preglavic.
Koncert Orkestra Mozarteum Salzburg je bil pod črto vreden abonmajskega imena že zaradi edinstvenega pristopa h glasbeni tvarini Schuberta in Mozarta, ki jasno oblikuje zvokovno identiteto orkestra, bi si pa zasedbo težje predstavljal pri izvedbah zrelih simfoničnih del glasbene romantike. No, morda pa vendarle, če sodimo po naelektreni igri »beethovnovske« izpeljave v zadnjem stavku Schubertove Pete simfonije.
