Podobe znanja

"Če je pozabljanje naraven proces, je nesmrtnost kompleksen družbeni mehanizem"

O nacionalnih pesnikih kot kulturnih svetnikih in njihovi vlogi v različnih zgodovinskih trenutkih in družbenih kontekstih, komparativist dr. Marijan Dović, sourednik nagrajene monografije Great Immortality.

Marijan Dović.jpg
izr. prof. dr. Marijan Dović
foto: iz osebnega arhiva Marijana Dovića

Slovenci imamo kar dva  kulturna praznika: enega velikega in ta resnega, ki je tudi dneva prost, in ta veselega, na začetku veselega decembra. Oba sta, kot vemo, povezana z našim največjim pesnikom. Takšno obilje kulturnih praznikov je vsekakor svojevrstna posebnost, je pa poleg vseprisotnih spomenikov zelo jasen znak, da je bila kanonizacija Franceta Prešerna v sam vrh nacionalnega kulturnega panteona nadvse uspešna. Prav naslanjanje na Prešernovega pesniškega genija je služilo kot ključno sredstvo za nacionalno formiranje in samorazumevanje v drugi polovici 19. stoletja in še tudi v 20. stoletju.

In vendar podrobnejši pogled razkriva, da takšna interpretacija umetnikove družbene vloge le ni zgolj slovenska posebnost. Primerjalne literarne študije namreč razkrivajo številne, včasih prav presenetljive vzporednice pri vzpostavljanju različnih narodov, predvsem na tako imenovani evropski periferiji.

To nazorno potrjuje tudi v angleščini napisana znanstvena monografija Great Immortality – torej Velika nesmrtnost v slovenskem prevodu – s podnaslovom Študije o evropskem kulturnem svetništvu, ki je letos prejela sploh prvikrat podeljeno nagrado Evropskega društva za primerjalno književnost za odličnost pri skupinskem raziskovanju.

Čeprav so vzporednice med različnimi nacionalnimi pesniki, ki jih avtorji in avtorice Velike nesmrtnosti označijo kar za kulturne svetnike, presenetljive, pa je bil za njihovo ustoličenje ključen ugoden zgodovinski trenutek.

»Treba se je bilo roditi ob pravem času in treba je bilo napisati prava dela,« izpostavlja višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU izr. prof. dr. Marijan Dović. »Takšna, ki jih rojaki, zlasti generacije naslednikov, prepoznajo kot konstitutivna za narod. Danes ni mogoče, da bi se kateremukoli umetniku zgodilo kaj takšnega.«

 

»Vrh so kulturni svetniki dosegli ob koncu 19. stoletja in še na začetku 20. Potem so se ti kulti spremenili. Niso imeli več toliko religioznih obeležij, ki so bila tako značilna za 19. stoletje, in so pogosto tudi nekoliko okameneli. Bili so zelo živahni, danes pa niso več tako izraziti. Se pa lahko v določenih okoliščinah stvari tudi vračajo.«