Knjige

Marija Švajncer: Virus in filozofija

Maribor : Kulturni center, 2021

virus-filozofija
Marija Švajncer: Virus in filozofija
foto: Kulturni center

Filozofinja in pisateljica Marija Švajncer se v zbirki esejev Virus in filozofija posveča aktualnim pandemičnim razmeram in pri tem išče razlage in odgovore v preteklosti, v filozofiji, psihoanalizi in v književnosti. Soočanje pandemije s filozofijo in njenimi dognanji je ob avtoričini profesionalni, življenjski izbiri, razumljivo. Doktorici filozofije in nekdanji univerzitetni predavateljici je poglabljanje v temeljna bivanjska vprašanja poseben izziv. Pri tem se vedno znova loteva teorij znanih filozofov, ki ji nudijo podlage za lastna sklepanja, zaključke in pomisleke. V zbirki Virus in filozofija poskuša iskanje smisla človekovega bivanja in obstoja povezati s tako ogrožajočim, nevidnim in nepredvidljivim sovražnikom, kot je korona virus. V teh poskusih je temeljita, saj nam predstavlja celo vrsto filozofov iz preteklosti in sedanjosti in ponovno osvetljuje njihova spoznanja, tudi v luči sprememb, do katerih so se v nadgradnji svojih del dokopali že sami ali jih je narekoval čas. Konkretneje se pandemiji približa s književnimi deli, ki posredno ali neposredno obravnavajo pojave epidemij, kot so Kuga, Smrt v Benetkah ali Dekameron. V njih navaja predvsem tiste dele, iz katerih lahko razberemo odzive, ki so ne glede na časovno oddaljenost presenetljivo blizu današnjim. In ne le reakcije navadnih ljudi, avtorica opisuje tudi ukrepe in zapovedi, ki jih sprejemajo in odrejajo strokovnjaki in oblastniki. Od eseja do eseja skoraj kronološko niza dogajanje v času pandemije pri nas in ga prepleta in primerja z dogajanjem v preteklosti. Ob tem je neizprosno kritična do neusklajenosti, nasprotujočih si izjav, odločitev, poročanja in materialnega okoriščanja posameznikov na oblastnih funkcijah in se nenehno sprašuje o demokraciji, svobodi, funkciji države ter o ravnanju, drži, solidarnosti in empatiji državljanov. Nezaupanju in razklanosti v slovenski družbi, med navadnimi državljani in med političnimi strankami, zlasti med njunima poloma, levim in desnim, ne vidi konca. Lastne opredelitve ne zavija v meglo, izreka jo nedvoumno in iskreno.

Prav tako iskreno piše o svojem doživljanju epidemije, o nihanju svojih razpoloženj, strahov in jeze, kot tudi o sočustvovanju do bolnih in umirajočih. Znanstvenica, zavezana razumnim in treznim pogledom, je v nekem trenutku začudena ob soočenju z nezavednim v sebi, s čustvenim in sanjskim svetom, ki ga z razumom ni mogoče ves čas nadzorovati.

Branje knjig, zlasti filozofskih del, sicer zahteva zbranost, poglobljenost in vztrajnost, zna biti tudi sivo in dolgočasno, a ko se bralci prebijemo do razumevanja ali do spoznanj, je zadovoljstvo neizmerno. O svojem zadovoljstvu, želji po raziskovanju, radovednosti, ki se nikoli ne konča, piše Marija Švajncer in nagovarja bralce, naj se tudi sami podajo na to pot. Ne le, da nam v svojih esejih ponuja velika imena s področja filozofije: Aristotela, Platona, Kanta, Hegla, Heideggerja pa Renato Salecl, Tomaža Grušovnika in Slavoja Žižka, eseji o književnih delih Thomasa Manna, Alberta Camusa, Giovannija Boccaccia, so prave literarno-filozofske študije, ki se navezujejo na sedanji čas, čas, ki bo v zgodovini človeštva ostal zapisan kot tragično obdobje: »To je naš čas, čas jeznih in nestrpnih ljudi, oseb, ki si ne dajo vzeti svoje svobode in pri tem ne pomislijo, da z lastno svobodo zmeraj trčijo na svobodo ljudi okoli sebe«, zapiše avtorica.

Kako razmišljati o tem času, kako iz njega iziti in pri tem ostati človek človeku človek, zahteva ogromen nabor in napor vseh potencialov, vseh strok, nič manj humanističnih kot strogo znanstvenih. Vsi, ki danes v tej smeri delujejo in razmišljajo, se trudijo za nas vse, vernike in skeptike, leve in desne, rdeče in črne, mavrične in brezbarvne. Eno takšnih prizadevanj je nedvomno zbirka esejev Virus in filozofija avtorice Marije Švajncer.