"Skoraj nič ne vemo o Kiarostamiju pred Kiarostamijem"
Ob vstopu v 90. leta so nam Francozi pomagali odkrivati Abbasa Kiarostamija in iranski film. Naj so bila to festivalska odkritja, retrospektive, revijalni zapisi ali pariške retrospektive. Pa vendar so tudi Francozi še leta 2008, v uvodu monografskega zbornika besedil iz posebne številke revije Cahiers du cinema, ki je leta 1995 pospremila takrat prvo popolno retrospektivo Kiarostamija na Zahodu, potožili, da je Kiarostami kot ustvarjalec v širšem smislu še vedno le slabo poznan. Po letu 2000 smo se tudi sami posvetili raziskovanju filmskega vesolja Abbasa Kiarostamija, v prvi vrsti s pomočjo retrospektiv Slovenske kinoteke.
In tako smo v času do danes spoznali ne le njegova osrednja celovečerna dela, s katerimi se je skozi 90. leta prejšnjega in v prvem desetletju novega stoletja močno uveljavil kot eno najbolj svežih, prodornih in osupljivo poetičnih avtorskih imen sodobnega filma, pač pa tudi njegove »didaktične« začetke iz 70. let ter pozna »digitalna« eksperimentiranja. Poleg Kiarostamija smo spoznali tudi velik del tistih iranskih filmskih ustvarjalcev, njegovih predhodnikov, sopotnikov in, recimo jim, »dedičev« – od Dariusha Mehrjuija pa vse do Asgharja Farhadija –, ki so s svojimi deli soustvarjali podobo takrat prebujenega iranskega filma in jo soustvarjajo še danes. Posredno, preko teh del, pa smo dobili tudi vpogled – čeprav vedno izrazito subjektiven – v iransko družbo in kulturo … Pa vendar: še celo danes, po vseh podrobnih ogledih, analizah in prodornih refleksijah tako velikega števila, verjetno kar večine filmskih zgodb in podob, ki jih je Kiarostami ustvaril na svoji bogati in raznoliki ustvarjalni poti, še celo danes bi si nikakor ne drznil reči, da poznamo vse obraze, kaj šele vse izraze na obrazih Kiarostamija ustvarjalca. Ali kot so zapisali v zgoraj omenjenem zborniku: »… skoraj nič ne vemo o Kiarostamiju pred Kiarostamijem.«
No, nekaj malega nam je bilo že znano – v prvi vrsti Kiarostamijeva naklonjenost osrednjim figuram klasične perzijske poezije (13. in 14. stoletje), Rumiju, Hafezu in Saadiju. Te avtorje je Kiarostami večkrat navajal; bodisi s citatoi v svojih delih ali v pogovorih z novinarji. O njegovem odličnem poznavanju njihove poezije priča tudi serija knjig, s katero je te avtorje predstavil zahodnemu bralstvu ter ga hkrati seznanil z nekaterimi sodobnimi perzijskimi pesniki. Med slednjimi posebno mesto pripada Nimi (Nima Yooshij), očetu sodobne perzijske poezije.
A prav zaradi vsega tega se zdi Kiarostamijev avtorski razvoj skozi njegova filmska dela še toliko bolj osupljiv in edinstven. Način, kako je pričel z najosnovnejšimi koraki, kako domiselno in inovativno se je spopadel z omejitvami, ki mu jih je nalagal represivni aparat posvetne in verske oblasti (Jean Douchet je prodorno uvidel, kako je Kiarostami dokumentarni film vse bolj izrazito peljal po poti forme igranega filma), kako tankočuten in globok je humanizem, s katerim je prežel svoja filmska dela, in navsezadnje, kako silovito poetičen naboj premorejo podobe njegovih filmskih del (posamezne fotograme je celo razstavljal kot samostojna dela) – vse to je Kiarostamija vzpostavilo kot enega najbolj svojskih filmskih ustvarjalcev sodobnosti.
