Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
Prostost se dogaja na Menorci v času po prvi svetovni vojni, ko je po Evropi in svetu že kosila smrtonosna gripa. A tako vojna kot novice o gripi se na otoku zdijo skoraj kot nekaj iz nekega drugega sveta, še zlasti na odmaknjenem koncu otoka, kjer s stricem živita bratec in sestrica Biel in Tina, ki sta slišala tako za vojno kot za gripo in tudi vesta, no, vsaj nekoliko starejša sestrica, da v glavnem mestu otoka Ciutadelli bolezen je in se od tam ni dovoljeno gibati po otoku. A nič od tega se za življenje maloštevilnih ljudi, ki jih v Prostosti srečamo, ne zdi pomembno, kaj šele odločilno.
Film določata dve značilnosti Rechevega filmskega jezika: počasnost in lepota fotografije. Sam pove, da je Prostost posvetilo Menorci, kjer je nekaj časa živel. Rechev vizualni jezik nasploh določa, da si za vsako sliko pokrajine vzame čas; pogosto se prizor začne s statično kamero, ki snema izsek iz narave, kar lahko traja dolgih nekaj sekund, nato se pogled počasi premika – levo, desno, prek previsa, da ugledamo dolino, onkraj ovire, da se pred nami razkrije prizorišče, na katerem so igralci – in tu znova obstane. Recha malo manipulira s kamero, da bi tako kaj poudaril: kadar se dva pogovarjata, na primer, ju ponavadi snema toliko od daleč, da snema oba, iz enega kota, tako kot bi ju videl naključni mimoidoči; režiser gledalca ne skuša prepričati, da so besede ali tudi le pogledi enega pomembnejši od besed in pogledov drugega. A reči moram vendarle še nekaj o njegovih posnetkih narave, ki so v Prostosti skorajda še lepši kot v njegovih filmih sicer: tudi če ti posnetki nazadnje peljejo do prizorov med ljudmi na pravkar opisani način, so vendarle predvsem samostojni dovršeni estetski gradniki, povsem enakovredni igranim prizorom, ne le njihovo dopolnilo ali kulisa, pa tudi če gre le za trsje, ki se bori s sunki vetra, pečine, ob katere se zaganja razburkano morje, zorana polja polne rjave barve in močno zelena s travo porasla pobočja, nad katerimi se vzpenja sinje nebo.
Kaj pa druga omenjena značilnost, počasnost? Kot si Recha vzame čas, da gledalca od slike narave pripelje do prizorišča dogajanja, tako si vzame čas tudi za dogajanje in komunikacijo med ljudmi. Kar tega je, so v glavnem kratki izseki, drobne sličice, fragmenti nekih življenj; kar je bilo prej in kar bo mogoče pozneje, je nakazano, a zelo minimalno, zelo zabrisano, zelo negotovo, gledalec si lahko nekaj misli, a v svoje zaključke ne more biti popolnoma prepričan. Ko se osebe pogovarjajo, si ne skačejo v besedo; med izjavami so sekunde tišine, a ljudje se pogovarjajo o svojih intimnih občutjih, tudi če z malo besedami in tudi če zamaskirano v robatost ali v zgodbice iz nekih drugih časov spod nekega drugega neba. Ne govorijo torej o velikih zgodbah, ki se ta čas nekje dogajajo: o vojni ali gripi; ne, govorijo o svojem skromnem bivanju.
Tako se skoraj zdi, da se v Prostosti nič ne zgodi, a to ni čisto res. Zgodi se, tudi pomembno za naše nepomembne junake, a zgodi se kot da mimo njih, kot nekaj, kar prinesejo valovi z odprtega morja in se temu ni moč izogniti. Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
