''Bil je naš najboljši Zagreb, širok, odprt za svet … '' se je izkustva kulturne metropole med obema vojnama spominjal Zoran Mušič.
Zoran Mušič, France Mihelič, Gabrijel Stupica in Maksim Sedej je le nekaj znanih umetnikov iz zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki jih je (so)oblikovala zagrebška likovna akademija. Ta v času med obema vojnama ni bila pomembna le zato, ker takšnega šolanja pri nas še ni bilo, temveč tudi zaradi umetniškega vrveža Zagreba, tedaj prave kulturne metropole, v katero so se stekali vplivi iz Pariza in drugih prestolnic zahodne Evrope. Mladi študenti so bili v Zagrebu usmerjeni predvsem v študij francoske umetnosti, zaznamovale pa so jih tudi zaradi političnih razmer stopnjevane polemike o nacionalem izrazu v umetnosti. Na slovenske umetnike je pri tem najbolj vplival Ljubo Babič, ki je ''naš izraz'' povezoval predvsem z likovno kvaliteto meščanskega modernizma. Številni nekdanji zagrebški študenti so ključno vplivali na slovensko umetnostno prizorišče po drugi svetovni vojni, nekateri med njimi (Gabrijel Stupica, Maksim Sedej, France Mihelič in Marij Pregelj) tudi kot profesorji na novoustanovljeni ljubljanski likovni akademiji. To je le nekaj poudarkov razstave Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski likovni umetniki med obema vojnama v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki je že bila na ogled v Zagrebu, pripravili pa sta jo Dajana Vlaisavljević in Asta Vrečko, gostja oddaje.
