Avtor recenzije: Urban Tarman
Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Ljubljana : Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2020
V svojem prvem knjižnem teoretskem delu Zmote neprevaranih kulturologinja in filozofinja Jela Krečič, nekdanja novinarka in danes univerzitetna profesorica, razmišlja o statusu popularne kulture, o poskusu, kako bi zgodbe čimbolj sledile resničnemu življenju. Do popularne kulture namreč gojimo raznovrstne predsodke (tako pozitivne kot negativne), avtorica pa v delu ponovno ovrednoti njen status. Išče vzporednice in križišča med zgodovinskimi avantgardami in sodobno vizualno umetnostjo ter filmom in televizijo v časovnem razponu od začetka 20. stoletja vse do danes. Združuje tako imenovani »nizko« in »visoko« kulturo, izdelke množične in elitne kulture, številne primere umetniških del, če uporabimo pojme na način, kot jih razume avtorica: brez vnaprejšnjih vrednostnih sodb in predvsem kot priročna orodja za ustvarjalno mišljenje, za iskanje nepričakovanih povezav. Obravnava filme Ernesta Lubitscha in Prestona Sturgesa, znameniti pisoar Marcela Duchampa, sliko uličnega umetnika Banksyja, ki se je na dražbi sama razrezala, igralski pristop Caryja Granta in filme o superjunakih, če navedem nekaj obravnavanih primerov.
S takšno naravnanostjo se delo Jele Krečič Zmote neprevaranih vpisuje v bogato in provokativno tradicijo kulturnih študij. Avtorica umetniške trende in popularnokulturne fenomene interpretira kot simptome zgodovinskega in političnega položaja. Njena teza je, da je institucija umetnosti po drugi svetovni vojni, še posebej pa od šestdesetih let naprej, z odpiranjem prelomnim umetniškim praksam postavila model za neoliberalni kapitalizem, za njegov kulturni obrat, ki je zmožen posrkati vsako kritično in politično ost in jo spremeniti v tržno blago, v dobiček. Oziroma z drugimi besedami: nevtralizirati kritiko. Njeno izhodiščno vprašanje je, zakaj se v zgodovinskih avantgardah pojavi prizadevanje za neposrednost in v popularni kulturi stremljenje k avtentičnosti, k resničnim zgodbam? Njena premisa je, da je stremljenje k avtentičnosti, osveščenosti oziroma k neprevaranosti, kot ji pravi sama, v resnici bolj zlagano kot stremljenje k umetelnosti v delih, ki se deklarirajo kot slepilo, zabava, fikcija oziroma izmišljija in ki so de facto neavtentična.
Njena poanta je naslednja: kolikor bolj skušamo biti neprevarani, bolj smo prevarani. Bolj kot skušamo biti neposredni, bolj zgrešimo stvar samo.
»Če se sodobni ljudje ne bi toliko ukvarjali z očiščevanjem sleherne možne prevare, ki prihaja od vsepovsod in od vsakogar (ki ni »jaz«), bi morda uvideli tisto ključno družbeno prevaro, ki je kapitalizem. Morda bi takšnem obrat perspektive neprevaranim omogočil, da bi se brezskrbno prepuščali fikcijskim in drugim prevaram, svojo čuječnost in zbujenost pa prihranili za temeljne družbene boje, ki generirajo vse ostale družbene prevare.«
Naslovne »zmote neprevaranih« je zato mogoče imenovati tudi »modrost prevaranih« ali celo »užitek prevaranih«, saj je v zavestnem pristanku na iluzijo mogoče prepoznati modrost tistih, ki se umetniškim delom pustijo zapeljati, prevarati in so ob tem deležni tudi – užitka. Delo Jele Krečič je zato zagovor posrednosti, fikcije, domišljije, režiranja realnosti; zagovor tega, kar je, če pomislimo, naša civilizacijska pridobitev, ki jo gonja po neposrednosti in pristnosti po nemarnem zapostavlja.
