"Vse v filmu je izpopolnjeno in dodobra premišljeno, pri čemer se zdi, da Villeneuve bolj računa na razumsko kot čustveno plat dela."
Frank Herbert je z romanom Dune: Peščeni planet, objavljenim sredi 60. let, ustvaril samosvoj univerzum, ki se s številnimi nadaljevanji in zastranitvami še vedno širi, s svojim hipnotičnim bogastvom pa je že v preteklosti pritegnil številne ustvarjalce k poskusom upodobitve v obliki filmov in serij. Med najbolj znanimi sta spodleteli poskus Alejandra Jodorowskega, ki je k snovanju osupljivih osnutkov pritegnil striparja Moebiusa, ter celovečerec nič manj vizonarskega Davida Lyncha iz leta 1984, ki je kot mojstrovina takisto - deloma spodletela, filmu pa se je sam zaradi neavtoriziranega krajšanja pozneje v celoti odrekel.
V kinu imamo priložnost videti novo inačico Denisa Villeneuva, enega najbolj zanimivih avtorjev našega časa, za katerega je to že tretji znanstvenofantastični film zapored po Prihodu (2016) in Iztrebljevalcu 2049 leto pozneje. Vesoljska saga o rodbini Atreides, ki prevzame upravljanje peščenega planeta, oziroma zgodba o odraščanju prestolonaslednika, vsebuje vsebinske in vizualne prvine obeh predhodnikov, do česar sem nekoliko zadržan – po eni strani Villeneuve celostno nadaljuje z razvijanjem svojega dizajnersko izpopolnjenega stila, po drugi pa je kar preočiten njegov trud, da bi navdušil z »instagramsko estetiziranimi« sepija in nasploh monokromatskimi prizorišči.
Žal je treba izpostaviti tudi to, da se sekvence izmenjujejo skrbno načrtovano in natančno kot v ritmu metronoma: imamo eno sceno statične, dialoške shakespearjanske drame in en spektakelski akcijski prizor. Ne bi šel tako daleč, da bi to označil za dolgočasno, vseeno pa bo film žrtev tega, da ga primerjamo z Lynchevo verzijo, ki je svojim pomanjkljivostim navkljub veliko bolj sočna, ekscentrična in nasploh uživaška. V svojih najboljših trenutkih pa je predhodnik tudi veliko bolj zadel transcendentalnega duha odrešiteljske naracije, ki predstavlja ogrodje celotni sagi. To lepo oriše tudi razlika v obeh glasbenih opremljevalcih: meditativnost Briana Ena proti manufakturi Hansa Zimmra.
Kot postane jasno na koncu, je to zgolj prva polovica dvodelnega filma. Villeneuve je pač skušal natančneje oziroma bolj spoštljivo slediti literarni predlogi, in vsekakor lahko občudujemo ta njegov širok zamah. Opaznejša sta tudi vpliv islamske umetnosti in pa bolj globalizirana zasedba, ki deluje povsem naravno in ustrezno, v izboru igralcev ter režijskem vodenju pa ni dejansko nič takega, kar bi lahko avtorju očitali. Vse v filmu je izpopolnjeno in dodobra premišljeno, pri čemer se zdi, da Villeneuve bolj računa na razumsko kot čustveno plat dela. Na koncu učinkuje to kot Vojna zvezd za odrasle, pri čemer sem med ogledom večkrat pomislil na potujitveni učinek, kako smešno je moralo biti med snemanjem vse to korakanje po puščavi v polni bojni opremi in zraven ustvarjati vtis resnosti in pomembnosti …
