Knjige

Peter Kolšek: Neslišna navodila

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2021

navodila
Peter Kolšek: Neslišna navodila
foto: Mladinska knjiga

Posthumno izdano pesniško zbirko Petra Kolška Neslišna navodila sestavlja izbor pesmi iz vseh njegovih zbirk, ki so pri različnih založbah izhajale od leta 1986 do leta 2017 – to so Elegije, Menina, Kletarjevo popoldne, Nikoli več, Opuščanje vrta, Tropi in tropine, Dekleta pojejo in Slavospevi, ki jih pojejo vrane – ter 40 še neobjavljenih pesmi. Izbor in spremno besedo je prispeval pesnik Jure Jakob.

Kdor se je že srečal s poezijo Petra Kolška ali kdor ga je osebno poznal, je ob branju njegovih starih in novih pesmi v knjigi Neslišna navodila gotovo intenzivno in ponovno začutil bližino, toplino in ganjenost, podobno kot jih začutimo ob nekom, ki nam je znan in ljub in ga morda že dolgo nismo videli.

Peter Kolšek je znan predvsem kot novinar, kolumnist in recenzent, a v ozadju tega vsakodnevnega, profesionalnega soočanja s knjigami in aktualnostmi na področju kulture, vsakodnevnega pisanja in objavljanja, je vznikalo njegovo pesništvo kot intimen odziv na vse doživeto in videno, kakor tudi na bogato in ponotranjeno poznavanje literature, ki ga je še dodatno navdihovala.

V pričujočih pesmih je zajeto vse Kolškovo življenje od spominov na otroška leta, na mater in očeta, na mladost, nebrzdanost, ljubezni, strasti, na muževnost, na neskončne pogovore med prijatelji in omame ob vinu. Motivika smrti, ki jo upesnjuje tudi v zgodnejših zbirkah, se v novih pesmih zgosti in prevlada, vendar pesnik ugotavlja, da ga prebrane in napisane pesmi niso izurile za smrt.

»Nisem še odrasel za smrt, / nimam še dovolj temnega čela, / ona pa že premika mesečino med cipresami, / kakor da jo k temu sili veter…«

 V svojih pesmih Kolšek ni le melanholičen in nežen, v mnogih je humoren in samoironičen na način, ki izvabi nasmeh. Njegov humor zna biti tudi malce obešenjaški in piker. Vsekakor je prevladujoč ton njegovih pesmi tenkočuten, mehak in obziren in ne obide skoraj nobenega registra čustev, razpoloženj in spoznanj. Najpogosteje piše naravnost, brez obilja metaforike in simbolike, toda v njegovem načinu nizanja besed in gradnje besednih zvez je nepotvorjena izvirnost. Prav iskrenost izpovedovanja bralca najtesneje poveže s piscem. Pri Kolšku je ta pristnost razorožujoča.

Odnos do bližnjih in ljubljenih se z leti spreminja, kot se spreminja intenzivnost čustvovanja, kot se preobražajo razmerja, kot se v rasti in zorenju spreminjamo vsi. Mati in oče, žena in ljubica so tiste ključne osebe, ki iz njegovih pesmi odmevajo najglasneje. Mati še vedno daje neslišna navodila, oče v vse pogostejšem pojavljanju, še vedno molčeč in v zadregi, kot je bil za življenja, a šele sedaj oba docela, nežno in ljubeče razumljena.

V novih in še neobjavljenih pesmih v knjigi Neslišna navodila se pesnik temeljito posveča smrti in mrtvim, kot bi si skrbno postiljal posteljo za večno spanje. V mrtve projicira svoja razmišljanja in jim podeli besede v sporočilih iz zasmrtja. Brez humorne zbadljivosti celo v teh pesmih ne gre. V pesmi Velika smrt zapiše:

»Kakšen veličasten pogreb! / Kako zlate besed, koliko besed! / Pesništvo je dobro opravilo nalogo. / Petje je preglasilo tresoče glasilke. // Da je smrt krivična. Tatica! / Pokojnik ni mogel nasprotovati. / Ubogljivo se je zleknil v grob. / Bolj mrtev, kot je nameraval biti.

 Peter Kolšek se nam s pesniško zbirko Neslišna navodila oglaša iz zasmrtja, kot je sam poimenoval tisti nepredstavljivi onkraj, lirik in satirik, ki je, sledeč sebi, spoznal tudi naše sanje, hrepenenja, slabosti in strahove.