Pretresljiv film o humanosti oziroma o tistem najglobljem človeškem v nas samih

Iz obiskovanja Berlinala v 90. letih se spomnim, da je bil v tekmovalnem programu skoraj po  pravilu vsakič vsaj en celovečerec na temo kakšne bolezni in družinskega spopadanja z njo. To so bili uglajeni filmi iz produkcijsko urejenih držav, ki se jih je spodobilo uvrstiti v selekcijo, da se pokaže ustrezna raven angažmaja in ozaveščenost, na kakšno nagrado pa na koncu v resnici niso mogli računati.

To je seveda čisto preveč ciničen uvod za zapis o filmu Oče, vendar so ob njegovi temi, ki je spopadanje ostarelega očeta z napredujočo demenco, na plano privreli ti stari pomisleki. Ki pa so se hitro izkazali za povsem odvečne. Celovečerni režijski prvenec Oče nadarjenega francoskega pisca Floriana Zellerja, ki ga je priredil po lastni odmevni drami, je povsem upravičeno deležen slavospevov in nagrad.

Komorna mojstrovina je utemeljena na uravnoteženem obvladovanju treh elementov: scenarija, igre in prostora. Oče je v osnovi intimna drama, ki se dogaja v le nekaj sobah, skratka večinoma v stanovanjskih interierjih. Film ne prikrije povsem svojega gledališkega oziroma dramskega temelja, a to ni v nobenem trenutku moteče; scenarij celo več kot spretno izkoristi te nastavke, z elipsami in preskoki pa pripomore k občutju zbeganosti protagonista, ki mu svet razpada pred očmi in ima težavo slediti lastni zgodbi. Pri tem je istočasno na delu igralska briljanca Anthonyja Hopkinsa, ki z močjo enega samega pogleda nadomesti cela poglavja, z minimalno gesto pa silovite viharje duše, ki grabi za zadnjimi okruški spomina, da bi ohranila lastni jaz. Podobno igralsko bravurozni so tudi nastopajoči v stranskih vlogah, predvsem Olivia Colman.

Tretji element, nemara najbolj podcenjen in hkrati najbolj zaslužen za silovito izrazno moč filma, pa je režijsko in scenografsko ustvarjalno obvladovanje mizanscene. Oče je prava študija v tem, kaj pomeni zaznavna narava prostora, in kako pomembni so vsi elementi, ki prostor sestavljajo. Lahko bi celo definirali pravilo, da vsa izjemna avtorska filmska dela počnejo nekaj zanimivega tudi s samim arhitekturnim oziroma scenografskim prostorom – spomnimo se samo opusa Stanleyja Kubricka. Tega ne omenjam po naključju, saj se pri prostorskem pristopu lahko najdejo številne vzporednice z njegovo grozljivko Izžarevanje, kjer nam z majhnimi arhitekturnimi nelogičnostmi ves čas spodmika tla nezavednega zaznavanja prostora, ki predstavlja v resnici samo pozunanjen razkroj protagonistove psihe. Podoben prijem uporablja Florian Zeller, ki nas s enakim vizualnim jezikom potegne v grozo negotovosti in vedno bolj tujega sveta, oluščenega spominov, lastnine in bližine. To je nepovratno drsenje v mrak iz pesmi Ni te Daneta Zajca.

In če se za konec vrnem na začetek: film Oče je bolj kot pripoved o bolezni vrhunski, pretresljiv film o humanosti oziroma o tistem najglobljem človeškem v nas samih.

Gorazd Trušnovec