"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi."
V zgodovini umetnosti ne manjka parabol o koruptivni naravi oblasti in katastrofalnih posledicah posameznikovega upora proti vzvodom moči. Veliko redkeje pa so umetniki pozornost usmerili k drugi strani medalje – ne samo k žrtvam režima, ampak k oportunistom, prisklednikom, strahopetcem in, ne nazadnje, k brezimnim množicam, ki si preprosto ne ustvarijo svojega mnenja in zato plavajo s tokom. In prav to tiho večino v precep vzame češki mojster Jan Němec v svojem najpomembnejšem filmu O slavnosti in gostih iz leta 1966. Češki narodni arhiv je film letos obnovil, digitalno restavriran pa na spored Televizije Slovenija prihaja kmalu po avgustovski premieri na Češkem.
Na prvi pogled preprosta zgodba, ki se v celoti dogaja v polju alegoričnega, je hkrati najbolj političen film češkega novega vala: v lahkotnem in hkrati zloveščem tonu nastavlja zrcalo družbi. Nĕmčeva poanta – da so ljudje neznansko upogljivi in zlahka popustijo avtoriteti – je univerzalna, v domovini pa je, čeprav je avtor vedno poudarjal, da gre za splošno parabolo in ne za portret konkretne situacije, privzela subverzivno noto: razumeli so jo kot napad na komunistični režim. Recepcija filma, ki je baje raztogotil predsednika Antonina Novotnega, je utrdila Nĕmčev sloves režiserja, ki pomeni grožnjo establišmentu. Po zadušitvi praške pomladi je bil film uradno prepovedan »za vedno«, to je v praksi pomenilo do žametne revolucije leta 1989.
Zgodba je postavljena na idilično jaso sredi gozda, kjer v poletni sopari gručica prijateljev uživa v pikniku; vina in časa imajo na pretek. Ko se družba nameri proti domu, jih na gozdni stezi štorasto prestreže skupina možakov, za katere se zdi, da so se pojavili od nikoder. "Goste", kot pravijo našim protagonistom, začnejo razporejati v arbitrarne skupinice, jih zasliševati in jim dajati rahlo grozeče napotke. Nasilniške igrice ustavi prihod avtoritete, Gostitelja, ki po uvodnih opravičilih družbo povabi na svoj rojstnodnevni banket.
Ob jedači in pijači naši junaki hitro pozabijo na prejšnja negodovanja in zadržke. Na neki točki pa se izkaže, da je eden izmed gostov – tih možak, ki se ni hotel prilizovati grobijanom – na skrivaj zapustil zabavo in izginil v gozdu. Te žalitve Gostitelj seveda ne bo mirno prenesel …
Alegoričnost Nĕmčevega filma bo marsikoga spomnila na Buñuelovo satiro Angel uničenja,v kateri meščanska druščina ugotovi, da zaradi neznane sile nikakor ne more zapustiti zabave. Ni videti, da bi bili naši protagonisti na banketu v kaki izrecni nevarnosti, a nad njimi visi neoprijemljiv občutek grožnje, ki se samo še povečuje, ko se vse bolj prepuščajo muham svojih zloveščih gostiteljev. Ni težko razumeti, da gostiteljeva druščina predstavlja partijo, gosti pa češkoslovaško družbo.
"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi." Stališče, ki ga je Jan Nĕmec ubesedil v nekem intervjuju, je aktualno tudi onkraj konkretnih okoliščin njegovega ustvarjanja.
