34. grafični bienale Ljubljana z naslovom Iskra Delta spomini na propadlo slovensko računalniško podjetje, a je to zgolj sprožilec za razmislek o preteklosti in prihodnosti.

34. grafični bienale Ljubljana z naslovom Iskra Delta spomini na propadlo slovensko računalniško podjetje, a je to zgolj sprožilec za razmislek o preteklosti in prihodnosti

Iskra Delta je bila slovensko računalniško podjetje, ki je pred razpadom Jugoslavije obetalo, da bo igralo vidno vlogo na svetovnem trgu. To se ni uresničilo, zgodba o njenem padcu pa je zavita v skrivnost. Kako razumeti ime tega podjetja v naslovu 34. grafičnega bienala Ljubljana, ki se je odprl v petek? Zelo posredno, pravi Tjaša Pogačar, kuratorka letošnje edicije – kot spodbudo za razmislek o preteklosti in o možnosti drugačne prihodnosti. Zakaj nezadovoljstvo s sedanjostjo sproža nostalgijo do preteklosti je eno od vprašanj bienala, ki Iskro Delta razume kot sprožilec iz preteklosti, ki omogoča zamisliti si drugačno prihodnost.

Ljubljanski grafični bienale, ki z nastankom leta 1955 velja za enega najstarejših na svetu, se že dolgo ne omejuje več le na grafiko. A kljub temu pogosto posredno razmišlja o vlogi grafike ob njenem nastanku in sodobnih vzporednicah njenega tedanjega pomena. To v neki luči velja tudi za letošnjo edicijo – če grafiko večinoma razumemo kot medij, ki ga lahko reproduciramo, je računalniška tehnologija, na katero se naslanja tokratni bienale, s tem povezano širjenje idej seveda še pospešila. Tjašo Pogačar pri tem zanima tudi nova perspektiva računalniške tehnologije, ki bolj kot vprašanja reprodukcije odpira temo simulacije. Bienale je zasnovala v sodelovanju s projektno skupino in skupaj so razmišljali tudi o gibanju neuvrščenih, s kontekstom katerega se povezuje zgodovina bienala.

Bienale se torej ne ukvarja s samim podjetjem Iskra Delta, temveč je to le sprožilec za razmislek o preteklosti in nezadovoljstvu s sedanjostjo, ki spodbuja nostalgijo. Ta nostalgični sentiment uporabijo  – pokažejo nanj, nato pa ga skušajo preseči, je še dodala Tjaša Pogačar. Kako pa te ideje tematizirajo razstavljena dela oziroma kaj jim je skupno?

Med umetniškimi deli, ki so na ogled, je sicer veliko novih in pa naročenih prav za to priložnost. Bienale sicer zaznamuje tudi močan regionalni in generacijski poudarek, saj prinaša projekte mlajših umetnikov in skupin. Pomemben del bienala pa je tudi glasbeni program, razvit v sodelovanju s kolektivom Nimaš izbire izbire in ki podobno kot v videoigrah ali filmih gradi svet Iskre Delta - tega tako do 21. novembra ne bomo le gledali, temveč tudi slišali. Organizator bienala je Mednarodni grafični Likovni center, razstave pa zavzemajo več ljubljanskih prizorišč.

Sestavni del Iskre Delte je tudi sodelovanje z različnimi platformami in kolektivi ter konferenčni in pogovorni program, ki ga je zasnoval Muanis Sinanović, že tradicionalno pa prirejajo tudi samostojno razstavo prejemnika velike nagrade prejšnje izdaje – Hamja Ashan se v galeriji ZVKDS predstavlja z razstavo I don't belong here – ne spadam sem, ki prikazuje zgodovino imaginarne države sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ljudi in njeno aktivistično gibanje proti prevladi ekstrovertirancev.

Izidora Pevec