Kriminalna drama, o očetu, ki poskuša hčerki pomagati iz zapora, potem ko so jo obtožili umora
Bill Baker je brezposeln fizični delavec iz Oklahome, ki se odpravi v Marseilles na obisk k hčerki Allison. Ta se je tja pred leti odpravila na študij, potem pa pristala v zaporu zaradi obtožbe, da je umorila svojo sostanovalko in nezvesto ljubimko. Tudi njegova preteklost ni brezmadežna, za njim je zgodovina nasilniškega vedenja in zlorabe substanc. Hči je upravičeno v dvomih, ali ji bo nezanesljivi oče lahko pomagal, ko pridejo po štirih letih na plano posredni dokazi, da je zaprta po krivici. Toda Bill Baker se v nasprotju z Allisonino željo odloči ostati v Marseillesu in na svojo roko priti zadevi do dna.
Film Stillwater je delo režiserja ter predvsem izkušenega scenarista Toma McCarthyja in najboljša plat celovečerne drame s kriminalnimi podtoni je prav scenarij. Ta ima zelo tabloidno osnovo, saj se v precejšnji meri naslanja na razvpiti primer Amande Knox in njenega procesa pred leti v Italiji, vendar je film oluščen vsakršnega senzacionalizma, brutalni umor in sodna pomota pa sta zgolj pripovedno ogrodje. McCarthyja bolj zanimajo posamezniki in odnosi med njimi; najzanimivejši del filma je opazovati, kako s prizori spretno niza informacije ter lušči psihološke plasti. Pred nami zrastejo ranjene osebe, ki jih globoko razumemo. Osnovna zgodba je samó gonilo filma, ki govori o zdrsih in slabih odločitvah, temnih lisah duše ter o problematičnih plateh značajev, ki naj bi bili prosto po Nietzscheju lahko poimenovani tudi človeška usoda.
Dramaturško je pripoved sestavljena iz klasičnih tretjin, od katerih sta prvi in zadnji del namenjena vpeljevanju ter razpletanju Allisoninega kriminalnega primera, osrednji pa razvoju platonskega razmerja Billa Bakerja s svojo prevajalko Virginie, ki jo sreča v Marseillesu. Obe ravni pripovedi oziroma slikanja odnosov med očetom in hčerko ter Billom in njegovo novo partnerko pa govorita o zaupanju kot temeljni valuti človeške družbe.
Seveda se film Stillwater ne more izogniti kratkim stikom v medkulturnih odnosih, a še posebej je zanimiv metaforični prikaz na eni strani – v narekovajih – »veličastne« kavbojske tradicije pristopanja k problemom z njihovim zunajsodnim reševanjem, na drugi strani pa morečih posledic neučinkovitega evropskega legalizma.
Film Stillwater, ki v svojih najboljših trenutkih malce spominja na mojstrovino Denisa Villeneuva Ugrabljeni iz leta 2013, sicer ni brez pomanjkljivosti. Naj se delo še tako skuša približati realizmu, superzvezdnik Matt Damon pa igralsko izginiti v liku neizobraženega, a dobrosrčnega fizičnega delavca iz naftnih polj v jedru Združenih držav, ostaja Bill Baker karikatura. Čeprav bi lahko razpravljali tudi o tem, da so klišeji postali klišeji prav zato, ker so tako pogosti ter resnični, in ta pomislek se delno nanaša tudi na francoski pol filma. A ta vprašljiva iskrenost realizma z dodatnimi naključnimi preobrati v zgodbi v resnici ne moti preveč, saj ostane Stillwater v spominu predvsem kot vznemirljiva študija značajev.
