Edini, ki vedo, kje iskati redki beli tartuf iz Albe v gozdovih Piemonta, so posebej izurjeni psi in njihovi človeški družabniki
Poudarek na sledljivosti in lokalnih sestavinah, ki se je uveljavil v vrhunski kulinarki, je v ospredje potisnil kmetovalce, ki skrbijo za prvi korak v verigi "s polja na mizo". Egidiu, Carlu, Aureliu in preostalim priletnim Italijanom, ki po gozdovih Piemonta grebejo za slovitimi tartufi iz Albe, za kulinarični cirkus sicer ni mar. Zanimajo jih le neugledni podzemni gomolji.
Portretirani možaki so samosvoja, pisana druščina. Osemdesetletni Carlo je z iskanjem tartufov zasvojen, čeprav mu žena in zdravnik dopovedujeta, da naporom ni več kos; z njima se spravljivo strinja, nato pa se ponoči na teren splazi skozi okno. Aurelio je odločen, da bo svoje znanje odnesel s seboj v grob: skrivne lokacije, na katerih rastejo tartufi, poznata le on in psička Birba, ki jo starec ljubkuje kot otročička. Diametralno nasprotje prisrčnega Aurelia je njegov ljudomrzni sosed, ki se je delu odpovedal iz protesta proti pohlepu in brezobzirnosti novodobnih lovcev na zaslužek. Da je trgovina s tartufi več kot samo sproščujoče razvedrilo, ugotovimo, ko se izkaže, da lahko preprodajalec kilo očiščenih gomoljev restavracijam proda tudi za 4500 evrov.
Naslov filma ni tako enoznačen, kot se morda zdi: že od prvega kadra, čudovitega posnetka gozda s ptičje perspektive, je jasno, da tisti pravi iskalci tartufov niso možje, ampak njihovi psi. Samo njihov izostreni vonj in tace pridejo na sled gomoljem, ki nimajo nadzemnih delov. Morda sta filmarja Michael Dweck in Gregory Kershaw iz globokega spoštovanja, ki ga tartufosledci gojijo do svojih štirinožcev, sklenila vključiti tudi njihovo perspektivo: posamezni prizori so bili posneti s kamero, ki je bila pritrjena na pasjo glavo. Ta kaotična perspektiva učinkuje, ker jo film uporabi samo enkrat ali dvakrat, kot ščepec tartufov na širokih rezancih.
V opazovalnem dokumentarcu, ki ga je produciral Luca Guadagnino, pozornost avtorjev na prvi pogled spontano tava od teme do teme. Posamezni prizori so sicer očitno zrežirani, a celo to, protislovno, ne prispeva k vtisu izumetničenosti: določen šarm je v tem, da se protagonisti na trenutke zavedajo prisotnosti kamere in morda nanjo skušajo narediti vtis. Njihove vitalnosti se tako ali tako ne bi dalo ponarediti. Dweck in Kershaw se vsakokrat ustavita še pravi čas, da ne privzameta pokroviteljskega odnosa do svojih protagonistov, prav tako pa ne zapadeta v fetišizacijo kulinarične specialitete, ki jo raziskujeta. Nasprotno, prizori dražbe, na kateri gomolji počivajo na žametnih blazinicah in čakajo na razsodbo cenilca, implicitno pod vprašaj postavljajo naš sistem vrednot in opozarjajo na absurdno malikovanje podzemne gobe. Sporočila ni težko razumeti: resnično bogastvo je globoka ljubezen, ki se splete med človekom in psom, ter njuna simbioza z naravo.
