Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Sidarta, 2021
Prvim omembam Slovencev lahko sledimo od Trubarja naprej, šele pomlad narodov pa je ozemljem, poseljenim s slovensko govorečim prebivalstvom, dala tudi vidno podobo. Na Zemljovidu slovenske dežele in pokrajin jo je leta 1853 označil gospodarstvenik nemškega rodu Peter Kozler. Oblasti so karto za več let prepovedale; prostor med Alpami in Jadranom, ki mu je bila namenjena nemška nadvlada, se je nato le še krčil. Najbolj po prvi svetovni vojni, ko je Maister Jugoslaviji sicer priboril južno Štajersko, dobila je tudi Prekmurje, a je dobra tretjina Slovencev ostala zunaj meja nove države. Po letu 1945 se je večina Primorcev združila z matičnim narodom, več deset tisoč pa jih je še naprej ostalo onstran novih meja. Ostali so zamejci, kljub gospodarskim in raznarodovalnim pritiskom mnogi še naprej zvesti dediščini prednikov in ohranjanju svoje temeljne povezovalne identitete, jezika.
Irena Cerar, urednica in vztrajna raziskovalka naravnih lepot in ljudskega pripovednega izročila slovenskih pokrajin, je dosedanjim trem vodniškim uspešnicam dodala še pogled čez meje današnje Slovenije. S slutnjo, da jo čaka velika pustolovščina, je prve korake naredila v Benečiji, ki jo je že nekoliko poznala. Natančneje v znameniti vasi Topolovo, potem ko jo je nepričakovano gostoljubje neznane ženice, kot je zapisala, »prekucnilo čez vsa cincanja,« da se je lotila nove knjige.
Podobnih naključij je bilo še veliko. Vsako zase, zlasti srečanja z domačini, ki so avtorico in njene spremljevalce ljubeznivo pospremili do iskanih ciljev in jim pomagali tudi drugače, so bila prijetna in dragocena doživetja. Pisanje knjige Pravljične poti brez meja je bilo priložnost, da se potopi v njihove zakladnice pripovednega izročila s škrati, vilami in živalmi s človeškimi lastnostmi, s skrivnostnimi grajskimi gospemi in čudežnimi posegi nebeščanov v usode ljudi. Spoznanje, da so zamejski rojaki kulturno dediščino, ki je vseskozi povezovala in krepila njihovo skupnost, ohranjali bolj kot Slovenci v matični domovini, je bilo še spodbuda več.
Spoznavanje krajev onkraj meje – s pomočjo geografa Andreja Bandlja, ki je nazadnje opravil tudi strokovni pregled in napisal spremno besedo – ji je odpiralo vrata v drugi, malo tudi naš svet, rojaki čez mejo, hkrati 'mi' in 'oni', pa so bili naravni most med svetovi in kulturami. Prejšnjim raziskovalcem in zapisovalcem gre velika zahvala, je poudarila, da danes »beneško, rezijansko, koroško, porabsko pripovedno izročilo bogati tudi našo skupno nacionalno pravljičarsko malho«.
Pot do nove zbirke, pravi danes Irena Cerar, je bila dolga in zavita. Pravljičnih sedem let je potrebovala, da je našla prave zgodbe, prepotovala vse kraje in izbrala primerne izlete. Ti so, tako kot že prej, pomembna sestavina njenega pisanja, knjige pa zato veliko več kot zgolj zbirke pravljic in povedk. Z dodanimi osnovnimi zemljevidi in preverjenimi napotki, s fotografijami Saša Kočevarja, Janeza Skoka in drugih ter z ilustracijami Marte Bartolj, Nenada Cizla, Bojane Dimitrovske, Milana Eriča, Jelke Godec Schmidt in Petra Škerla so mikavni in zelo uporabni vodniki za družinska raziskovanja.
Jedro knjige Pravljične poti brez meja je izbranih 52 ljudskih pravljic in povedk, »ki rušijo meje in premagujejo čas«. Razdeljena so v štiri skupine, glede na sosednjo državo, kjer je avtorica naletela nanje. Največ, 18 oziroma 17, jih je spoznala in zapisala, nekatere tudi nekoliko priredila, med Slovenci v Italiji, v loku od doline Glinščice do Rabeljskega jezera, ter na Koroškem. Izboru z avstrijske strani je dodana še ena iz Radgonskega kota, iz Porabja sta samo 2, sledi pa jim še 13 pripovedi s hrvaške strani meje, ki jih je upoštevala predvsem zaradi medkulturne povezave. Mnoge so ukoreninjene samo v določenem okolju, za večino, kar je bilo zbiralki posebno všeč, pa velja, da so si motivno v sorodu in, kot piše, »že po svoji naravi ne poznajo meja – kar brez potnega lista se smukajo naokrog, tako kot reke, oblaki in ptice«.
Knjiga je zamišljena kot družinski vodnik, zato opise izletov, ki jim avtorica reče tudi potepi ali klatenja, spremljajo koristni podatki, na primer o vrsti in zahtevnosti poti, ali opozorila, kje se je spotoma dobro ustaviti in kaj je vredno obiskati, na primer naravno znamenitost, muzej, lokalno prireditev ali etnološko zbirko, kje dobiti informacijo, kdaj in kako so dostopne, nemalokdaj tudi, kje v bližini je najboljše gostišče. Zahtevnejšim uporabnikom vodnika bodo prišle prav še na koncu dodane opombe k zgodbam in druge informacije.
Irena Cerar je hkrati s Pravljičnimi potmi brez meja napisala še knjigo Potepuški okruški, bere pa se kot osebno poročilo o nastajanju zbirke družinskih izletov. Avtorica v njej niza doživetja, ki ne sodijo v koncept »glavne« knjige, če tako rečemo, so pa pomembna za razumevanje ozadij in okoliščin, zaradi katerih se je pot včasih iztekla drugače, kot je bilo načrtovano. V tej prav tako bogato ilustrirani knjigi z »drobtinami, ki so padle z velike mize,« je tudi dovolj prostora za čustva, ki jih poraja odkrivanje neznanega.
