Eden izmed dosežkov filma je gotovo to, da mu uspe srhljivo ozračje pričarati na povsem nepričakovani lokaciji: na idilični peščeni plaži z neskončnim morjem, soncem in monumentalnimi pečinami

M. Night Shyamalan je tisti režiser, ki je posnel film Šesti čut, v katerem je dečku, ki je videl duhove, pomagal otroški psiholog, ki ga igra Bruce Willis. Film je s svojim nepričakovanim preobratom postal skorajda kulten in Shyamalana so razglasili za naslednjega Spielberga, še posebno potem, ko je za Šestim čutom posnel še uspešnici Nezlomljivi in Znamenja. A kot se je izkazalo v naslednjih letih, je bil začetek njegove kariere v tem smislu tudi njen vrhunec.

Shyamalan je začel snemati en porazen film za drugim, in njegov sloves genija mainstreamovskih grozljivk, ki je v svoje filme poskušal vnesti tudi nekaj srca in tu in tam kakšen razmislek o minljivosti, ga je – tako se je zdelo – dokončno zapustil. Recimo torej, da so bila ob njegovem najnovejšem filmu Stari pričakovanja že precej nizka. In morda je to dobra stvar.

Zgodba o družini, ki se na dopustu odpravi na zasebno plažo, za katero vedo le izbranci, potem pa ugotovi, da tam čas mineva nenavadno hitro – pa ne zato, ker bi se tako zabavali –, se že kot ideja sliši nekoliko nenavadno. In taka je tudi izvedba filma. V glavnih vlogah nastopajo nekateri uveljavljeni igralci in igralke, recimo Mehičan Gael García Bernal, ki je nastopal v filmih Pedra Almodóvarja, Alfonsa Cuaróna, Pabla Larraína in Jima Jarmuscha. Vicky Krieps, ki igra njegovo ženo, je sodelovala s Paulom Thomasom Andersonom, angleški igralec Rufus Sewell pa si je v svoji dolgi karieri nabral že toliko vlog elegantnih negativcev, da bi jih težko prešteli.

Težko je reči, kaj taki igralci delajo v filmu, ki v prvi polovici deluje kot parodija samega sebe. Ko izvedo, da se na plaži dogaja nekaj nenavadnega, se začnejo tri družine, ki se tam srečajo, vesti popolnoma teatralno; vsakih nekaj minut jih čakata novo strašljivo razkritje ali šok, in njihovi kriki groze hitro začnejo postajati komični. Preobrati, po katerih je režiser znan, so v filmu Stari vse bolj trapasti in norčavi, in zdi se, da Shyamalan z njimi ne more zares misliti resno. In morda tudi ne misli.

Eden izmed dosežkov filma je gotovo to, da mu uspe srhljivo ali pa vsaj neprijetno ozračje pričarati na povsem nepričakovani lokaciji: na idilični peščeni plaži z neskončnim morjem, soncem in monumentalnimi pečinami. Zadnji del filma se zdi mišljen kot poklon Hitchcocku, očetu žanra trilerja, a je vprašanje, koliko mu to zares uspe. Morda pa o sedanjem človeškem stanju, o vrednotah in skrbeh zahodne družbe veliko pove že to, da tisto, kar je v sodobni grozljivki najstrašljivejše, niso več psihopatski klovni, govoreče otroške lutke, zombiji, duhovi ali pošasti, ampak preprosto – proces staranja in dejstvo minljivosti, ki jo je danes morda sprejeti še težje kot kadar koli prej.

Tina Poglajen