Film znotraj franšizne logike filmske industrije udejanja vse opaznejši pristop angažiranja prevladujoče azijske igralske zasedbe.
Prav nič novega ne povemo, če še enkrat ugotovimo, da je filmska industrija globoko v obdobju nadaljevanj, preddelov in izpeljank različnih fantazijskih franšiz. In medtem ko najopaznejše izmed njih ali presegajo finančne rekorde (Maščevalci) ali navdušujejo kritike (Vitez teme), obstajajo tudi takšne, ki v svojem pristopu niso tako uspešne.
Ena izmed teh je franšiza G. I. Joe, ki se je pod pokroviteljstvom podjetja Hasbro rodila v 60-ih letih prejšnjega stoletja kot serija akcijskih figur. Zaradi vrste prestavljenih projektov je trajalo vse do leta 2009, da so vse popularnejši liki prejeli prvo igrano filmsko adaptacijo in te dni v kinematografih spremljamo že tretji film v seriji. Snake Eyes je preddel z zgodbo o izvoru enega osrednjih likov skupine, ki je imel kot nindža bojevnik vedno izrazito azijski pridih. Motiv za nastanek filma Snake Eyes je mogoče razlagati izključno s finančnimi argumenti, saj sta se oba dozdajšnja celovečerna filma v seriji ponašala s skromnimi, če ne celo poraznimi kritikami, poleg tega pa razen dobička na blagajni nista pustila opaznejšega pečata na filmski sceni.
Tudi tokratni film že na prvi pogled kaže, da udejanja pristop, pri katerem dejavnik izvirnosti ni bil v ospredju. Film nemškega režiserja Roberta Schwentkeja je zelo generična zgodba o vzponu naslovnega lika, pri katerem je presenetljivo tudi to, da se ponaša s sila skromno zvezdniško vrednostjo, sicer enim izmed glavnih temeljev franšiznih filmov. Pripoved je sestavljena iz vrste velikokrat videnih izpeljav, ki gradivo očitno črpajo iz filmov o Batmanu ter iz klasičnih filmov borilnih veščin. Psihološki razvoj osrednjega lika je vseskozi sila skromen, saj se scenarij raje zanaša na akcijske prizore in scenaristične klišeje, namesto da bi zgodbo zapeljal v področje kredibilne čustvene drame. Film je še najbolj suveren po tehnični plati, prek katere se Schwentke izkaže za prekaljenega režiserja, pa vendar je to premalo, da bi celovečerec prepričal kot celota.
Snake Eyes pa je vendarle zanimiv z nekega drugega vidika, saj znotraj franšizne logike filmske industrije udejanja vse opaznejši pristop angažiranja prevladujoče azijske igralske zasedbe. Film s tem kaže očitno ambicijo po ciljanju na kitajsko in japonsko tržišče, pri čemer ni naključje, da tudi studio Marvel prav v teh dneh že oglašuje svoj lasten azijski superjunaški film Shang-Chi in legenda o desetih prstanih. Filmski studii s tem lovijo dve muhi na en mah – po eni strani emancipacijo azijske manjšine v Združenih državah, na drugi pa izdatnejše dobičke na vzhodnih trgih. Škoda je le, da filmi, kot je Snake Eyes, prej delujejo kot hladno udejanjenje neke poslovne strategije, kot pa da bi za njim dejansko stala ambicija posneti dober film.
