Knjige

Samo Kreutz: Čumnata senčnega boga

Ljubljana : Ekslibris, 2020

cumnata
Samo Kreutz: Čumnata senčnega boga
foto: Ekslibris

Petdesetletni Kristijan ima za sabo nekaj težkih let – izgubil je hčerko, po vodi je splaval njegov zakon, propadlo mu je podjetje in že dolgo se zaman trudi najti kakršno koli zaposlitev. Da o dolgovih, ki so se vmes seveda nabrali, niti ne govorimo. Ni čudno, da je nekega dne vsega preveč, da bi sploh še zmogel vstati iz postelje. In ko se tako po spletu okoliščin znajde v bolnišnici, nekako razcepljen med svoj materialni in nematerialni obstoj, je nad kaljenjem miru sprva nadvse ogorčen, sčasoma pa le dojame, da se mu je ponudila druga priložnost …

Tako kot v romanesknem prvencu Tisti, ki so spali je pesnik in pisatelj Samo Kreutz tudi v Čumnati senčnega boga v ospredje postavil Kristijana, moškega srednjih let, ki je v zgodnjem otroštvu izgubil očeta in od tedaj ni bilo nič več čisto zares prav. Tudi ko se mu za nekaj časa nasmehne družinska in karierna sreča, je to le začasna izpopolnitev, bežen hip v nizu sicer neuspešnih poskusov vkoreninjenja v trenuten čas in prostor. Vse to Kristijana navdaja zgolj z nelagodjem in gorečo željo po begu. »Naprej, samo naprej«, si zapove nekoč v otroškem poskusu pobega, saj ustaviti se nujno pomeni tudi soočiti se s seboj in vsemi svojimi strahovi. S tem ko Kreutz glavnega junaka zaradi telesne in duševne izgorelosti potisne v bolniško posteljo, ga prisili točno k temu – k poglobljenemu in iskrenemu razmisleku o temeljih svojega bitja. Posebej zanimiva je pri tem zgradba pripovedi, saj avtor ponuja vzporedni zgodbi, ki se šele krepko čez polovico začneta zares prepletati in povezovati. Vsako drugo poglavje je namreč namenjeno skoku v preteklost, v prvo polovico 19. stoletja, kjer se nekega semanjega dne na trgu sredi Leipziga znajde čudaški deček z revnim besednim zakladom in obsedenim s svetlečimi predmeti. Njegova zgodba sčasoma postane nekoliko preveč zapletena in zaradi preštevilnih zastranitev tudi rahlo nejasna, vendar je nadvse domiselna v povezavi s Kristijanovim iskanjem poti iz osebnostne krize in roman posrečeno ločuje od številnih drugih s to tematiko.

Zelo svojevrsten je tudi slog pisanja, ki z vrivki občasno vsiljuje poseben ritem, ko na primer zapiše: »V tistih redkih trenutkih, kadar se mu je zdelo, buden je, je opazil, kako je vsakič za spoznanje bližje rešetkam.« Ali pa: »Preden je zares prišel dopoldan, je Kristijan ugotovil, lakota se je le malenkostno pritajila, da bi ga zdaj močneje pestila«. Pisatelj ne dovoli površnega branja, ampak zahteva pozornost in natančno sledenje miselnemu toku.

Čumnata senčnega boga Sama Kreutza je tekoče berljiv roman o problemih sodobnega človeka, ki si vzame čas za svoja občutja šele, ko mu tako zapove njegovo telo, prignano do roba izgorelosti. Čeprav je predvsem v zadnjem, tretjem sklopu nekoliko preveč razpotegnjen čez čas in prostor in zato izgubi dobršen del svoje čvrstosti, je vsebinsko dovolj izviren in zanimiv, da mu bralčevo pozornost uspe ohraniti prav do azurno modrega konca.