Za glavno nagrado, hudega mačka, tekmuje šest filmov
Feministična filmska kritika je z analizo žanrov grozljivke in slasherjevskih filmov že večkrat kritično izpostavila dejstvo, da ti filmi pogosto ter na spektakularen in na sadističen način prikazujejo takšne ali drugačne umore žensk, ter izmaličenje in uničenje ženskega telesa, ki je pogosto žrtev faličnih predmetov, kot so motorna žaga, kovinske palice, žeblji, bodice in tako naprej.
Ena najbolj znanih teoretičark na to temo, Barbara Creed, je zapisala, da je na simbolni ravni tisto, kar je v teh filmih zares pošastno, ženska sama, in da grozljivke pravzaprav pripovedujejo o moškem strahu pred ženskami in žensko seksualnostjo. S tem je v klasičnih grozljivkah povezan tudi lik »zadnjega dekleta«, ki edina preživi masaker, in je že od vsega začetka poudarjeno deviška in nedolžna. Druge avtorice, kot je Carol Clover, pa so zapisale, da je moški sadizem v teh filmih prikazan tako, da občinstvo začne sočustovati z žrtvijo, ki na koncu postane junakinja, ki je prestrašena in trpi, a na koncu pogosto tudi zmaga nad zatiralci.
Letošnji tekmovalni program Grossmannovega festivala vprašanje fascinacije grozljivk z ženskim telesom zelo dobro ponazarja. V Kliniki za zombije režiserja Larsa Damoiseauxa se Alison, mlado dekle, ki bi rada manjše prsi, in njena mama, ki bi bila rada videti mlajša, odpravljata v vzhodnoevropsko kliniko, da bi tam šli vsaka na svojo plastično operacijo. Spremlja ju dekletov fant Michael, ki je prava neroda, boji se krvi, in po nesreči sproži zombijevsko apokalipso. V filmu, ki poleg ženskega telesa nezavedno grozo občuti tudi do nedefinirane »vzhodne Evrope«, imajo glavno vlogo velike ženske prsi, o katerih teče beseda od začetka do konca filma. Alison si jih vse do konca filma na srečo objektivizirajočega moškega pogleda ne uspe zmanjšati.
Film Lovec in plen je posnel Vincent Paronnaud, ki je pri filmih Persepolis in Piščanec s slivami sodeloval z Marjane Satrapi /maržan satrapí/. Eve ugrabi neznanec s svojim pomočnikom, in izvemo, da je že prej posiljeval in trpinčil ženske. Njegov mizogini, sociopatski lik v filmu Lovec in plen povsem odkrito simbolizira patriarhat, borba Eve z njim pa na trenutke spominja na filme maščevanja, kot je kultni Pljunem na vaš grob.
Zanimiv je tudi film Odrešena, ki je postavljen na angleško podeželje v letu 1657. V njem Maxine Peake in Charles Dance, ki se ga spomnimo iz vloge Tywina Lannisterja v Igri prestolov, igrata puritanski par po državljanski vojni. Obraz Charlesa Dancea je očitno kot ustvarjen za vloge brezčutnih patriarhov; v Odrešeni njegov lik svojo ženo Fanny in njunega sina brez milosti disciplinira, kadar se mu to zdi potrebno, da bi ju obvaroval pred grešnim življenjem. Potem pa se v njihovi hiši pojavita mlada tujca, ki začneta govoriti o enakopravnosti žensk in moških ter o svobodni spolnosti, kot nekakšna znanilca seksualne revolucije. Fanny Lye, ki jo prišleka peljeta tudi v svojo posteljo, ugotovi, da vloga poslušne žene, gospodinje in matere, ki je bila edino, kar je do tedaj poznala, ni več zanjo.
Film je postavljen v čas po smrti Charlesa I. in prihodu Oliverja Cromwella, v zelo nasilnem obdobju angleške zgodovine, v katerem pa so se vendarle izoblikovale sodobne ideje o osebni, politični in seksualni svobodi. Za lik Fanny Lye so bile navdih resnične kvekerice, kot je bila Mary Dyer, ki so se zavzemale za ženske pravice in odpravo suženjstva. Thomas Clay:
V tistem času sta se zgodili dve pomembni stvari: tehnologija tiska je zelo napredovala, vlada pa je za pet ali šest let izgubila nadzor nad podeželjem. Prišlo je do prave eksplozije glasov in tiskanja letakov. Čisto navadni ljudje so se lahko izražali, in izražali so zelo radikalne filozofske in politične ideje. Sploh ranterji, o katerih govori film, so bili zelo napredno misleči, iz njih so izšli kvekerji, ki so bili zgodnji zagovorniki pravic žensk. V Angliji je prišlo do revolucije, brez katere najbrž ne bi bilo niti francoske, niti ameriške revolucije. Čeprav je gibanje nazadnje spodletelo, saj je London spet vzpostavil nadzor in ustoličil Charlesa II., so njihove ideje preživele, še naprej navdihovale ljudi in pripeljale do velikih sprememb.
Če smo doslej govorili o filmih, ki v ospredje postavljajo seksualizirana ženska telesa, ženska telesa, ki so tarča spolnega nasilja, pa telesu žene in matere, ki se osvobodi iz spon patriarhata, potem je v filmu Rodbina Joeja Marcantonia v središču pozornosti noseče žensko telo. Charlotte nehote zanosi, in po tem ko njen fant Ben umre v nesreči, nadzor nad njeno nosečnostjo in nerojenim otrokom prevzameta njegova oblastna mati in polbrat. Dodatno dimenzijo zgodbi doda dejstvo, da je Charlotte temnopolta, med tem ko so Ben in vsa njegova družina belci, zaradi česar Rodbina delno spominja na grozljivke, kot je Zbeži! Jordana Peela. Glavna igralka v filmu, Tamara Lawrance:
Charlottin strah pred tem, da bi imela otroka, je tisto, kar me je pritegnilo k njeni zgodbi. V tem je nekaj prevratniškega. Pogost stereotip je ženska, ki je naravno materinska. Nekaj novega pa je videti žensko, ki je proti materinstvu, zdelo se mi je pomembno, da povemo tudi to zgodbo. Veliko žensk ima pred- ali poporodno depresijo ali psihozo, ampak tega stereotipne zgodbe ne omenjajo. Zelo me je prevzela njena tesnoba. Rada imam otroke, ampak vidim tudi, kako je lahko materinstvo naporno. Upam, da lik Charlotte nekaj pove tudi o tem vidiku nosečnosti.
In še za konec – glede na pozornost, ki jo filmi, kot so letošnji kandidati za hudega mačka, posvetijo ženskim telesom, je nenavadno, da v glavnem tekmovalnem programu ni niti enega filma, ki bi ga posnela režiserka, poleg tega pa tudi o najboljših filmih odločajo izključno moški – med devetimi člani žirije tudi letos namreč ni niti ene ženske. Kljub zanimivostim na letošnjem Grossmannovem festivalu moramo torej na žalost ugotoviti tudi, da gre skoraj izključno za »moške zadeve« - za filmski program, v katerem o ženskah in njihovih telesih pripovedujejo moški, in ki ga tudi presojajo izključno moški.
