Knjige

John Ashbery: Diagram porečja

Prevedel Jernej Županič; Ljubljana : Hiša poezije, 2020

diagrami-porecja
John Ashbery: Diagram porečja
foto: Hiša poezije

John Ashbery (1927–2017) je še danes med bolj izstopajočimi in vplivnimi ameriškimi pesniki druge polovice 20. stoletja. Dolga leta je bil profesor kreativnega pisanja in uveljavljen umetnostni kritik ter prevajalec sodobne francoske poezije. Izdal je okoli trideset pesniških zbirk in v desetletjih ustvarjanja je postal ameriška pesniška institucija. O tem pričajo tako nagrade – Ashbery je namreč prejel vse ključne ameriške književne nagrade, kot so Pulitzerjeva, državna nagrada za književnost in nagrada Nacionalnega združenja književnih kritikov – kot tudi na stotine člankov, esejev in razprav o njegovem delu, objavljenih po vsem svetu.

Po dveh izborih njegove poezije – prvi je izšel v knjižni zbirki Lirika leta 1995, drugi, z naslovom Avtoportret v konveksnem ogledalu, leta 2004 pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa – je Ashbery tokrat pri nas prvič predstavljen s samostojno knjigo, v celoti prevedeno pesniško knjigo z naslovom Diagram porečja iz leta 1991. To je smiselno, saj je njegovo pesniško ustvarjanje sicer prepoznavno po dolgih pesmih, ki pa so bile v omenjenih dveh izborih zaradi prostorskih omejitev nenamerno izpuščene. V daljših pesmih je Ashbery najbolj izrazito razvil karakteristike, značilne za ves njegov pesniški opus: meditativnost, sanjskost, abstraktnost itd.

Najbolj izrazit primer tovrstnega Ashberyjevega ustvarjanja je prav Diagram porečja, edina njegova daljša pesem, ki je bila objavljena v samostojni knjigi. Gre za njegovo štirinajsto pesniško knjigo, kar pomeni, da izhaja iz njegovega precej plodovitega srednjega obdobja ustvarjanja. Knjiga obsega kar štiri tisoč osemsto verzov in je razdeljena na šest delov.

Za razumevanje te pesmi in Ashberyjeve poezije nasploh je pomembno drugačno, manj tradicionalno branje in dojemanje poezije. Ashbery je nekje omenil, da ga v poeziji zanima »izkustvo izkustva«. To mu pri pisanju pomaga, da se lahko »pesem pojavlja sočasno z izkustvom«. Za njegovo poezijo torej velja, kar je nekoč sam zapisal o poeziji Franka O'Hare in slikah Jacksona Pollocka: ustvarjanje je eno z ustvarjenim. Še več, izkustvo in doživetje tega izkustva sta znotraj ustvarjanja eno. Nekateri literarni kritiki so njegovo poezijo primerjali prav s Pollockovimi slikami, vendar je Ashbery v tekstu o newyorški pesniški šoli, kateri je pripadal, zapisal: »Nihče [od predstavnikov Newyorške pesniške šole] ni nikoli pomislil, da bi besede razpršil po strani tako, kot je Pollock razpršil po platnu barve, toda vzgib za to je bil lahko v obeh primerih enak.« Tako kot pri Pollockovih slikah tudi v Ashberyjevi poeziji ne gre iskati prezentacije nečesa. Pesnik stavi na hkratno dogajanje bivanja in izkušnjo le-tega, pri čemer to dogajanje ne postavlja v klasično upesnjevanje, usmerjeno s pomenom. Zato pesem, kot je zapisal Aleš Debeljak, »ni le reprezentacija, ampak hkrati tudi inovacija stvarnosti«. Ashberyjevo ustvarjanje, ki se mnogokrat eksplicitno ali implicitno naslanja na številne reference iz umetnosti, je nekakšno »pesnjenje plastenje«. Povedano drugače: ne gre za nekakšna pesniška poročila o bivanju, temveč se bivanje skozi nanose razkriva takšno, kot je, in kot takšno govori skozi pesniško izkušnjo, a vedno skupaj z njo in brez neposredne udeležbe pesnika, jaza. To v njegovi poeziji na samosvoj način prepleta objektivno in subjektivno in tako se pesem sestavi v edinstveno, vseobsegajočo celoto, ki lahko pripada komurkoli. V prvem delu pesmi beremo:

»Toda ob prilikah, poznih / kot so te, se zasliši v rdečelistnih bukvah stokanje obžalovanja, / ne tega, kar se je zgodilo ali kar bi si bilo mogoče predstavljati, da bi se, temveč tega, / kar se ni zgodilo in kar torej obstaja […]«. (str. 12)

Pesem Diagram porečja je, tako kot ves Ashberyjev pesniški opus, na eni strani podoba ameriškega kulturnega in družbenega življenja, po drugi pa filozofsko-pesniški uvid v naše bivanje. Zato ta mestoma precej abstraktna pesniška simfonija poznega 20. stoletja, tudi skozi prevod Jerneja Županiča, seva kompleksno pesniško gmoto, ki zaradi dolžine pesmi in načina pesnjenja od bralca oziroma bralke zahteva vztrajno in pozorno branje.