Sic transit gloria mundi (Tako mineva svetovna slava) - v bistvu te besedne zveze je sporočilo o minljivosti življenja in o bežnosti vseh tuzemskih dosežkov
Robert Guédiguian je znano ime francoskega filma. Njegov Sneg na Kilimandžaru je bil leta 2011 med drugim prejemnik nagrade LUX, z omenjenim filmom in več drugimi deli je bil v tekmovalnih programih najprestižnejših festivalov. Nekdanji član francoske komunistične stranke, v svojih najprodornejših delih tematizira socialno problematiko, boj za preživetje nižjega sloja in vprašanje, kako ti napori vplivajo na medčloveške odnose. Poleg tega Guédiguian filmske zgodbe rad postavi v »svoje« mesto Marseille.
Vse to velja tudi za film Gloria mundi, ki je bil v tekmovalnem programu beneškega filmskega festivala, Ariane Ascaride, v resničnem življenju žena Roberta Guédiguiana, pa je za svojo vlogo v Benetkah prejela nagrado za najboljšo igralko.
Naslov filma se nanaša na latinsko frazo Sic transit gloria mundi (v prevodu: Tako mineva svetovna slava) – v bistvu te besedne zveze je torej sporočilo o minljivosti življenja in o bežnosti vseh tuzemskih dosežkov.
Film se začne z rojstvom novega otroka v delavsko družino, deklice, ki ji dajo veličastno ime Gloria, in uvodna sekvenca poroda resnično da vtis veličastnosti, skoraj nadzemskosti tega dogodka, rojstva novega človeka. Takoj zatem pa spoznamo družino, v katero se je Gloria rodila, in vse tegobe, s katerimi so obremenjeni njeni člane. V hipu se razblini vtis veličastnosti, in prav to boleče občutenje kontrasta med upanjem, ki ga prinese novo življenje, ter resničnostjo življenja večine ljudi, je morda najboljši trenutek filma. Spoznamo ljudi, ki jih pestijo finančne stiske, brezposelnosti in iskanje dela, dolgi urniki in nočne izmene, zaradi katerih so izčrpani; priča smo tudi njihovim ljubezenskim prilikam in neprilikam, ki jim tu in tam ublažijo tlako – skratka pod črto spoznamo vsakdanji utrip delavskega razreda.
Zdi se, da je režiser s filmom hotel opozoriti prav na težo tega vsakdana, na način življenja, ki ga prikaže kot nekaj zelo trpkega. Zato na žalost liki v tem delu ne uspejo zares zaživeti kot osebnosti, ampak večinoma ostanejo na ravni skoraj klišejskih figur, s svetlo izjemo vloge mame oziroma babice, ki je Ariane Ascaride, kot že omenjeno, prinesla nagrado za igro v Benetkah.
Bistveno v filmu, ki s tem, da se ne uspe dvigniti nad osnovno temo, ki jo opisuje, ves čas ostaja izrazito »tematski«, je sporočilo, da so oziroma smo ljudje v največji meri opredeljeni z okoljem, v kakršnega smo se rodili. Čeprav prej omenjena Gloria nima osrednje vloge, pa si zlahka predstavljamo, da bo tudi njeno življenje po vsej verjetnosti zavilo na tire, po katerih tečejo življenja njenih prednikov.
Guédiguian osebam, ki jih prikaže, pusti zelo malo manevrskega prostora, in zdi se, da do marsikaterega zapleta ali obrata v filmu pride predvsem zato, da bi obstala teza, da je vse, kar se dogaja v prikazanem okolju, celo če se zdi, da obeta nekaj pozitivnejšega, vendarle obsojeno na trk s kruto resničnostjo.
