Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič
Bere Barbara Zupan.
Prevedla: Mateja Seliškar Kenda; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Takoj na začetku naj omenim: kdor je na lovu za osvežujočim branjem, naj se vsekakor loti raziskovanja nizozemske literarne krajine. In kdor želi v njej zatavati globlje, naj seže po literaturi Arnona Grunberga, enega najbolj neobičajnih in ustvarjalnih nizozemskih pisateljev, ki se v svojem leposlovnem (in tudi raziskovalno-novinarskem) pisanju brez zadržkov podaja v odrinjene predele človekove narave. O tem smo se lahko prepričali že v dveh doslej prevedenih romanih, Plavi ponedeljki in Tirza, še dodaten korak v skrajno pa stori roman Dobri možje, kjer tako imenovano dobro kot maska duši eksistencialna vprašanja o družini in njeni dediščini, potlačenem libidu, ujetosti v neizrazito in neizraženo identiteto in prikriti družbeni ksenofobiji.
Glavni lik zgodbe je Geniek Janowski, prebivalec pustega nizozemskega mesta, izstopajoč le po svoji višini. Ker je zanj najvišje dobro ''biti dober'', želi ustreči vsem in živi neuporno, dopuščajoče: tako na primer dopušča, da ga doma in v službi kličejo po vzdevku, Poljak, da žena ''logorejsko'' ubeseduje direktive, po katerih mora potekati zakonsko in družinsko življenje, in ker hoče pripadati svoji gasilski četi C, plemenitemu reševalskemu cehu, presliši zbadljivke na svoj račun. Še najbolj aktiven je Poljak v odnosu do starejšega sina, zaprtega najstnika brez prijateljev, kateremu kupi ponija v upanju, da ga bo ljubezen do živali ozdravila nenadzorovanega izločanja blata in ga odprla življenju in svetu.
Čeprav ima Poljak z življenjem le najboljše namene, kar si sam pri sebi tudi hipnotično ponavlja, mu ravno Življenje spodnese tla pod nogami. Po samomoru starejšega sina in po zakolu njegovega ponija, ga pred notranjim razpadom obvaruje ozek samostanski kurnik, kamor se stlači za pokoro, po ženinem odhodu pa se odloči spet ljubiti in čeprav se zdi, da bo z ukrajinsko nevesto in mlajšim sinom zaživel novo srečo, mu poskus novih začetkov brutalno odrečejo prav njegovi sogasilci, po lastni presoji dobri fantje s srcem na pravem mestu.
Roman Dobri možje je poln grotesknih in absurdnih zapletov, a se niti v enem trenutku ne začne krhati, še več – kljub njim ali zaradi njih pridobi na svoji verodostojnosti, za takšno pisanje pa sta potrebna posebna pisateljska moč in talent. Dodatni odliki sta mojstrsko ustvarjeno občutje stalno prisotne prikrite grožnje in dobro tempiran humor, ob katerem sicer bralec ne ve, ali bi se zjokal ali smejal, vendar prasne v smeh, ko denimo Poljaka in ostale nizozemske snubce spremlja na poti v Kijev, kjer se s kandidatkami sestanejo v sobi poleg shoda vojnih invalidov.
Dobri možje je radikalno osvežujoč roman, in avtor Arnon Grunberg vrhunski romanopisec, ki v tekočem jeziku in s čutom za dramaturgijo, v dobro zastavljenem ritmu zadrževanja in stopnjevanja, pove zgodbo o padcu slehernika, ki, kot se pogosto zgodi, pomeni tudi njegovo prebujenje, ko mu resnično vse prekipi.
