Avtorica recenzije: Petra Koršič
Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Prevedel Ivan Dobnik, Kulturno društvo Hiša poezije, 2020
V slovenskem prostoru smo makedonskega pesnika Rista Vasilevskega najprej dobili prek prevodov Vena Tauferja za mednarodno srečanje Lirikonfest v Velenju leta 2011. Med njimi je bila antologijska pesem O, ponatisnjena v zborniku leta 2017. Leta 2018 pa smo v reviji Poetikon lahko prebrali neposredno iz makedonščine prevedene pesmi Vasilevskega pod naslovom Razpršenost kroga – prevedla jih je makedonistka, prevajalka in poznavalka današnje makedonske poezije Lare Mihovilović. Revijalna objava med drugim vključuje pet pesmi, katerih naslovi se ponovijo tudi v Dobnikovi knjigi, in sicer (O)da času; (O)da materi; (O)da splošni melodiji; (O)da spominu; (O)da srcu. Založnik, urednik, pesnik in prevajalec Ivan Dobnik je knjigo naslovil Srce kroga, izhajajoč iz izdaje Srce kruga, Smederevo, 2018. In ker v knjigi ne piše, iz katerega jezika je Dobnik prevajal, sklepam, da je smederevska zbirka v srbskem jeziku.
Knjiga ód Rista Vasilevskega Srce kroga je arhitekturno natančno zasnovana zbirka enainsedemdesetih pesmi, ki so poleg uvodne Veliki pok in zaključne Iz raja razdeljene v sedem razdelkov oziroma ciklov s po desetimi odami (le sedmi cikel, naslovljen Proti popolnemu, ima samo devet pesmi). Z izpostavljenim geometrijskim likom v naslovu odpira interpretativno široko dojemanje simbolike kroga. Vse to ni naključje, saj je večkrat nagrajeni pesnik Risto Vasilevski, avtor šestindvajsetih zbirk, ki živi v Smederevu, študiral arhitekturo. Zunanja zgradba knjige in pesmi ter naslov ustrezata vsebinskemu zalogaju pesmi, ki ambiciozno gradijo svet iz definicij za človeka pomembnih besed. Pesnik jih naslovi ode, kar v stari grščini pomeni petje, po definiciji hvalnice posvetnega značaja. Toda 'O' v besedi oda je v oklepaju in tako (O)do času lahko beremo kot Oda času ali Da času; meni pa se še bolj smiselna zdi tretja različica: O času. Ode Rista Vasilevskega niso ne pindarske ne klasične francoske, temveč povsem svobodne ode.
Pesnik z razumskim pesniškim jezikom gradi svet pomenov precej tehnicistično, definicijsko; cerebralne papirnate definicije pojmov/besed spominjajo na pesniško napisana slovarska gesla. Razlagalno filozofiranje je precej monotono in se nagiba k občemu. Pesnikova razlaga pojma nikakor ne zareže s kakršnim koli prijemom presenečenja, obrata, zasuka v izvirno, individualno izkušnjo. Vsega tega Vasilevski ne počne in vztraja v monotoniji kot dolgočasju, ki v filozofskem smislu prinaša premislek, kontemplacijo, umiritev. Skratka, čeprav se mi te ode osebno zdijo včasih dolgočasne, je to le opredelitev vrste te poezije, žal pa so zlahka razumarsko suhe. In ne gre v prvi vrsti za kakovostno vrednotenje, čeprav ponekod tudi to. Ne vem, ali me nekatere pesmi ne dosežejo same po sebi, ali je kriv prenos v drug jezik, ali pa je kriv velik obseg gradiva. Moji rahli zadržki gredo na račun prevodnih fines, ki bi lahko prispevale k lažji razumljivosti: fantást in žrec sta izraza, katerih raba peša ali je manj pogosta, kot sta zanesenjak in svečenik, ki sta zame primernejši ustreznici. Izraz božji je ponekod napisan z veliko, ponekod z malo.
A v knjigi Srce kroga je nekaj čudovitih pesmi: (O)da potrpljenju, (O)da svetlobi, (O)da nedolžnim, kjer preberemo: »saj pravica je ptica, / ki hitro odleti, / če ne najde pravnega zatočišča, / če je nihče / z njo samo ne hrani …«, (O)da resnici: »Najmanj je je tam, / kjer bi je moralo biti največ.« In v sami sredini, v srcu knjige se nahaja cvetoberni snopič, poleg zame najlepše (O)de ljubezni še (O)da lepoti in (O)da sveti pesmi.
Ode Rista Vasilevskega so za bralca in prevajalca izziv, saj ne gradijo razlage pojmov in torej sveta iz strogo opredeljenega svetovnega nazora, ampak neke pesnikove, to je osebne kompilacije duhovnih in metafizičnih razlag. Vprašljivo utemeljeno pisanje boga z veliko nas morda napoti na krščanski svet, vendar je to sled v napačno smer. V pesmi (O)da božjemu delcu namreč izvemo, da v filozofskem razpredanju ostane odprta smrtnost Boga. Nad njim je, tako lahko razberemo iz teh pesmi, čas. Čas ima božje, občasno tudi presežne lastnosti: »[N]jega ne more nič preslepiti, / saj je edina zanesljiva priča vsemu.« Tako nekako tečemo v krogu in kot bralci ozaveščamo pomen kroga, usvajamo zavest o krogu. Srce kroga je torej središče, kakor preberemo v pesmi (O)da možganom, »okoli katerega se vse suče, / da bi krog ostal celota«. Da svet ne bi razpadel, da bralčev svet ne bi šel na dele, in predvsem, da bi se pesnikov svet smiselno sestavil, se osmislil in opomenil, vse to razbiram kot namen tega pesniškega pisanja. Pesnik namreč na začetek postavi misel: »Če ni nikogar, ki bi mu verjeli, / ni v kaj verovati.« Torej, presežno je postulat. In vera oziroma verovanje je življenjski naklon teh pesmi.
Kakor so že stari vedeli, da si je v izogib pretirani resnosti ob velikih temah v odah dobro kdaj izbrati konkreten predmet, se to izkaže tudi pri Vasilevskem, na primer v (O)di neodposlanim pismom. Beremo tudi (O)do kolesu, a ta že prehaja od konkretnega na simbolni pomen kolesa, kroga, oblike nenehne polnosti ali obstoječe praznine, ki je Vasilevskega vznemirjala že v pesmi z naslovom O. Ali pa (O)do puški. Ampak hvalnice predmetom imamo tudi v slovenščini, na primer v zbirki Bine Štampe Žmavc iz leta 2017 Vse-stvar-je in po mojem mnenju bolje uspele, naelektrene in začinjene z distancirano ironijo, s katero se pesnica odziva na izpraznjeno potrošniško družbo brez vrednot. V pesničinem prepoznavnem slogu je kritično-polemični odnos do sveta izpovedan kot zastrto, omikano in mojstrsko sobivanje kritično naravnane vsebine in klasično izbrane oblike. Prav kritičnost sem občasno po drobcih zasledila tudi pri prav iskrivem Ristu Vasilevskem, na primer v pesmi (O)da ljudski umetnosti, kjer upa, da se prihodnje civilizacije ne bodo oprle »samo na našo umetnost, ki več ne ve kam«.
Nekaterim pesmim je Vasilevski pripisal kraj in čas, mnogim ne. Razen ene, ki jo je napisal v Franciji leta 2012, in ene iz leta 2016 so vse nastale v Ohridu, Smederevu, Strugi, Nakolcu, Prespi med junijem in decembrom 2017. Ne le nepoenotenost datacij, tudi pesmi so v sedem razdelkov z naslovi razporejene s precej netransparentno logiko. Naslovi razdelkov ne kažejo neke enovitosti, glasijo se: I. Božje reči; II. Splošna melodija; III. Artefakti, potomstvo; IV. Pike svetlobe in teme; V. Potovanje, sence; VI. Sveta pesem in VII. Proti popolnemu. Prevajalec in urednik pojasnjuje, da imajo po deset pesmi, a sedmi razdelek jih ima le devet. Kakor koli, vse to je in hkrati ni pomembno. Res pomembno za knjigo priznanega makedonsko-srbskega pesnika je, da ima zahtevno nalogo – znotraj nestalnosti, spremenljivosti pojasniti začetek, nastanek, praznino kot popolnost in ravnotežnost trajanja in obnavljanja, skrivnost življenja in bivanja vsega v njem. Za Vasilevskega je nekaj pred Stvarjenjem, in preroki so bili, po njegovem, brez dvoma rojeni skupaj s Stvarnikom. Tako nas včasih nelogične ali svojske izpeljave zaustavijo. Kot bralka se moram upočasniti in ponovno brati, da bi pesniku lahko sledila. Pesniški glas, ki poje ode, išče smisel in išče uteho v razlagi, odpira filozofski premislek. Ne gre za pozicijo vernika, četudi je jasno, da pesniškega subjekta teološka in mistična vprašanja preganjajo, motivirajo in zaposlujejo. Pesniška misel Rista Vasilevskega je, da je v nas seme prerokov in da s svojimi plodovi ničesar ne oviramo pri cvetenju k svoji naravi in ne zastrupljamo. To razumem kot poziv k individualni poti, ki stremi k dobremu. Tako naj izpostavim še odi s konca knjige: (O)da čistemu in (O)da dobremu. In predvsem vso knjigo Srce kroga razumem kot odo življenju; ne le hvalo, tudi zahvalo življenju, naravi.
