Ideje enakosti, bratstva, upanja in svobode so v ospredju umetniških del petdesetih umetnikov iz naslednjic nekdanje skupne države na razstavi v rimskem Maxxiju
V Muzeju umetnosti 21. stoletja Maxxi v Rimu so danes odprli pregledno razstavo z naslovom Večje od mene – Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije. Na ogled je več kot šestdeset del petdesetih umetnikov iz naslednic nekdanje skupne države, med katerimi je štirinajst slovenskih. Razstavo je postavila kuratorka Zdenka Badovinac, gre pa za enega največjih dogodkov rimskega galerijskega poletja.
Skozi postavitev nas vodita dva leitmotiva: prva je serija osemdesetih herojev NOB-ja, ki jih je iz depojev sarajevskega Muzeja revolucije potegnila skupina Irwin – druga je serija simbolnih koles, odtisnjenih po zamisli kuratorke na razstavne stene. Nekoč in danes. Dvojnost se skriva tudi v naslovnem Večje od mene: »junaške glasove«, v katerem se, tako Zdenka Badovinac trgata vsaj dve sili.
»Prvič je tu sila idej, pozitivnih vrednot, za katere smo, recimo, pripravljeni umreti. Druga sila je pa sila globalnega kapitala, ki nas kompletno obvladuje in tudi izrablja in instrumentalizira tehnologijo. In pod vsem tem – ljudje brez vere, brez družbe.«
Razstava se v izhodišču ukvarja z idejami enakosti, bratstva, upanja in svobode. Tu najdemo deli zagrebške performerke Vlaste Delimar - in slavne Marine Abramović. Nekoliko naprej naletimo na tveganja, povezana s sodobno informatizacijo. Upodablja jih Monomat Lenke Djorojević in Mateja Stupice. Nato zajeten, abstrakten črn preplet Andreja Škufce, ki simbolizira vseobsegajočo silo kapitala. Zdenka Badovinac ga je umestila pod živobarvno zaveso Siniše Ilića, ki mapira sto revolucij zadnjega stoletja. Sledi sklop del o individualnosti: denimo osebni dokumenti treh Janezov Janš, ki jim avtonomnost kratijo kreditne kartice.
Nekatere od ključnih tem te razstave so identiteta, prekletstvo pozabe, uporništvo in travme. Gre za zelo močne teme, ki so se v Italiji razvijale drugače. Osebno so se mi te povezave zdele zelo zanimive – meni Giulia Ferracci, sokuratorka razstave. Razstava spregovori tudi o tujosti: tu je, denimo, pretresljivo delo Beograjčana Zorana Todorovića, ki je iz urina beguncev zvaril pivo, namenjeno izvozu na zahod.
S to razstavo so prišle na površje zgodbe, ki so jih mnogi zanemarili, kot sta balkanska migrantska ruta in različne oblike odpora proti avtoritarizmu, dodaja Ferraccijeva.
Razstava se izteka s svežimi deli na temo preobrazb v post-humani družbi: Maja Smrekar s svojo Hibridno družino, pa Ištvan Huzjan; Junaki časa Marka Pogačnika in Svet v dobi zgodb Marjetice Potrč. Za konec: poskus vizualnega prikaza sekvenc novega koronavirusa Srba Gregorja Mobiusa ter vizija ohranitve Plečnikovega stadiona Jožeta Baršija.
Ta razstava vsem nam ponuja zelo zanimivo perspektivo na aktualno dogajanje po Evropi – dogodek komentira umetniški direktor Maxxija Hou Hanru.
