"Umetnost je zgodovina napak, ki pa so poetične, ki delujejo kot nekaj izvirnega. Za vsemi napakami se skrivajo zgodbe."
Pri založbi Beletrina je v prevodu Vere Troha izšel roman Tujka italijanske pisateljice Claudie Durastanti. Gre za njeno prvo avtobiografsko delo, ki pripoveduje nenavadno zgodbo njenega otroštva in odraščanja. Rodila se je v nekonvencionalni družini, njena starša sta bila gluhonema, a je nista nikoli naučila uporabljati znakovnega jezika. Sprva je odraščala kot italijanska priseljenka v hrupnem New Yorku, ki se je v 80. letih prejšnjega stoletja pospešeno razvijal. Ko je bila še otrok, se je mati ločila od očeta in jo nepričakovano odpeljala v reven predel na jugu Italije, v Basilicato. Če se v Združenih državah Amerike ni uspela dobro naučiti angleščine, je bila zdaj vržena v jezikovno okolje, ki ga ni poznala in kjer so govorili zanjo popolnoma novo italijansko narečje. A vsa ta »jezikovni kaos«, kot mu sama pravi, ni zatrl njene radovednosti. Izkoristila je svobodo jezikovnih norm, v kateri je odraščala, in se izmojstrila tako v italijanščini kot v angleščini. Danes je njen avtorski glas drzen, prepoznaven in vpliven. Roman Tujka je edinstven zato, ker v njem neposredno predstavi svoje življenje prav z brezkompromisnim jezikom, ki je skozi leta nastajal. Claudia Durastanti je bila tudi gostja letošnjega festivala Fabula, ki pa se ga je zaradi znanih razlogov udeležila prek video povezave. Na daljavo se je z njo povezala tudi Ivana Zajc.
