Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Maribor : Kulturni center, 2021
Pesniška zbirka Marije Švajncer s samosvojim naslovom Samogotovost je, če jo primerjamo s prejšnjimi, predvsem ali celo povsem osebnoizpovedna. Pesničina stanja so v ospredju prav vsake izmed teh pesmi. Ta stanja se raztezajo od skrajne bolečine, celo groze, zaradi samega bivanja ter različnih dogodkov in doživljajev, do vpetosti v večno veselje, predvsem pa v radoživost, ki je njena osebna beseda. Radoživost, ki jo povzroča nuja po vztrajanju vsemu navkljub, ji nudi zatočišče in ji je podstat za vsakdanje soočanje z življenjem in tudi pesnjenjem. V pesmi Kanec radoživosti izpove: „Najbrž se mi hoče živeti, / pa čeprav z negotovostjo, / radovednostjo / in opikanimi dvomi, / ali mi je na voljo / še dovolj časa, / ki ga imenujejo dan.“
Pesmi v zbirki so prosto nanizane, saj jih ne ločijo posamezni deli ali sklopi. Vse se dogaja med skrajnostmi, v katerih in s katerimi pesnica zaznamuje svoj zdaj in svoj tukaj. Edina stalna pretnja je bolezen, ki je bolj grozava kot smrt, bolezen, ki preprečuje, da bi telo še delovalo in služilo ustvarjanju in izpovedovanju. V pesmi z naslovom Načeto telo nekako potarna: „Kos mesa v mesnici / ima svojo ceno, / sama bi bila rada / še več kot meso, / misel, beseda in stavek.“ A na drugi strani je stanje drugačno. To je stanje prepuščanja lepoti in skladnosti, kar izraža tudi konec pesmi z naslovom Ženska in pesem: „Poezija, ki zaustavlja čas, / poistoveti se z bivanjem / živo tukajšnjostjo / in roganjem smrti.“
V sodobnem slovenskem ženskem pesništvu so pesmi, kakršne ustvarja Marija Švajncer, redkost. Izstopajo po premišljeni skladnji, ki je zavezana trajanju in ne prisega na trenutnost, na vzgibe, na navdih. Te pesmi so v vrstice ujeto trajanje določenega bivanjskega postopka, za katerega si je treba vzeti dovolj časa, da zazveni kot glasba. Pesnica je v svojem izražanju gibčna, njena sposobnost razpeti se čez lastno besedišče je pravzaprav vzmet za še kam naprej. Ali pa vodi, kot pesnica zatrdi v pesmi z naslovom Pot navzgor: „Stori, / zdaj se mora zgoditi, / saj sploh ne veš, / ali boš imela še jutrišnji dan.“
V teh pesmih ni ničesar odveč. Pesnica se močno zaveda, da je sleherna pesem morda zadnja. Pesmi so zato samozadostne, so v sebi povsem zaključene celote in se ne spogledujejo s kakršnimi koli že eksperimentalnimi postopki.
V spremnem besedilu z naslovom O zgoščanju bolečine je najti lepoto in upanje. Avtorica Tonja Jelen je pesničina budna spremljevalka in zbirko umešča v njen celotni izpovedni opus. Izpostavlja pa temo, ki jo ima za precej zamolčano v slovenskem pesništvu. To je bolezen. Takole piše: „Podoba telesa je izražena z njegovimi različnimi deli, kot so kos mesa, tkivo, celice. Ti deli telesa so sovražnik subjektki in njenemu doživljanju, umu. Pri tem gre za razmerje med destrukcijo obolelega telesa in živim duhom, ki se oplaja z glasbo, z željo po druženju s sinovoma in vnukoma. Vse skupaj avtorica spretno potuji, tudi zanika, bele halje niso krive prav ničesar, zarez z orodjem je le njihova služba.“
Navedek iz spremne besede kar preveč poudarja le eno temo teh pesmi Marije Švajncer. Tista prava tema je namreč trma, vztrajanje v ustvarjanju. Pesmi v zbirki Samogotovost so odgovor na vse cincarije in sprenevedavosti, to pa je občudovanja vredna lega pesnice, ki ve, kako in za kaj.
