Pesniška zbirka ima tri cikle in toliko je v pogovoru morda tudi zastranitev, na koncu pa sledi še presenečenje.
Pesnica Barbara Korun je tudi zbrana in poglobljena bralka svoje najnovejše pesniške zbirke Idioritmija. O tem priča njena spremna beseda (čeprav je nehvaležno, da mora avtorica pisati o svoji pesniški zbirki), kratek esej, ki lepo pojasni marsikatero potezo in pomen objavljenih pesmi. (Izdala sta jih KUD AAC Zrakogled in Umetniško združenje Hyperion, knjigo je uredil Gašper Malej, zelo okusno pa so jo oblikovali PADALCI (Irena Gubanc in Teja Jalovec)). Toda naj je pesnica še tako dobra esejistka in poznavalka svoje poezije, v pogovoru za oddajo Izšlo je naredi nekaj, kar na papirju ni mogoče: o svoji poeziji pripoveduje s svojim lastnim ritmom, mogoče manj zgoščeno, toda bolj občuteno. Naslovni cikel, ki vsebuje približno dvajset pesmi, zapisov sanj, označi s sintagmo duševna kalibracija, skratka, sanje nekako poravnajo sanjajočo osebo in svet, pesnica pa (namesto da bi brala) pripoveduje eno izmed sanj. Cikel Najdenke vsebuje na prvi pogled mimobežne pesmi, toda kljub svoji kratkosti pesmi v ciklu izrekajo intenzivna, implozivna doživetja narave. Sklepni cikel Elohacija tradicionalni poeziji dolguje največ, s pripisi datumov in krajev nastanka posamezni pesmi daje celo vtis, kot da gre za komentarje resničnosti, toda lepše kot branje cikla kot komentarjev nečesa je doživetje trenutka in umirjenosti, zrelosti in zavedanja, ki so eno s pesmimi (v pesmi Včeraj pesnica zapiše zdaj sem (tu)/hipna točka/ravnovesja). Več o zbirki in še čem bo Barbara Korun povedala v pogovoru z Markom Goljo, pa tudi prebrala bo kar nekaj pesmi. Nikar ne zamudite.
