Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Maribor : Kulturni center, 2020
Pesniška zbirka literarnega kritika in pesnika Andreja Lutmana Zvrhan čas je bila sicer napisana pred kaosom pandemije, a kar nekaj pesmi nas opominja na to, da se dogajajo tukaj in zdaj, čeprav so se dogajale tudi prej. Da je znak bližine lahko znak vse večje oddaljitve zaradi potujoče kužnine. Ali da se preživetje ustvarjalca in ustvarjalke pogosto znajde na kocki preživetja. Le stežka pa je tudi spregledati vse večjo samost lirskega subjekta in zavedanjem tega.
Če za primerjavo pogledamo zelo uspelo zbirko Vzkliknice, ki govorijo o posebni svetlobi in veselju do življenja, pa je Zvrhan čas zbirka vse večje zamolklosti in odmaknjenosti subjekta. Avtor se vse bolj sprašuje o smiselnosti obstajanja in samega bivanja, vse več je senc in odmikov. Vse to pa se v pesniški zbirki stopnjuje v odvečnost, zaklinjanje, zanikanje in bridkost samega subjekta. Pesem Grenkoba nas najbolj opomni na to: »Šepeti o pešaku gredo skupaj / s potjo: je in piska / na grenko kost, ko grize / zagrenjenost, ko gre / na kup z daljo.«
Nadvse pomemben je občutek za stopnjevanje in zadrževanje časa. Ta zvrhani čas ostaja nenehno, občutek med branjem pesmi pomeni zaganjanje, kako naprej. K temu seveda pripomorejo ritem, zven besed in nenehno jezikovno preigravanje. Prav zadnje omenjeno je še kako značilno za Lutmanov pesniški jezik, poln neologizmov, pomanjševalnic in skovank. Tak jezik ponuja nova pomenska razmerja, ki pa vedno ne delujejo najbolje. Pa vendar, v zbirki gre najbolj za razčlenjevanje jezika in ne toliko pomena. Ena od takih z obeh omenjenih pogledov uspelih pesmi Lutman najbolje ulovi misel in sámo raziskovanje jezika: »…deljaj-vezaj … // Zahtevaj največ, / pričakuj premalo: // zatišje, premir, mir.«
Andrej Lutman ironično uvaja tudi novo kitično obliko, in sicer predalpsko poležnico, kot je podnaslovil pesem Lepljenka kot davorija, ironično priredbo ljudske Pri farni cerkvici. Avtor na samosvoj način prikazuje tragičnost in nesmiselnost vojne oziroma vloge vojaka.
Čeprav so pesmi bolj ali manj dobro zasnovane, se v nekaterih izjalovi še tako dobro zastavljena misel in bralec in bralka se med prebranim nekako izgubita. Pri tem gre za pretiravanje, ki pa bolj pridobi na nekoliko radikalnem preigravanju jezika kot sami pomenski ravni besedila. Tak primer je cikel šestintridesetih štirivrstičnic Suhe stvari.
V Lutmanovih pesmih imajo ločila velik pomen, uporablja podpičje, dvopičje, tropičje – tega Lutman vedno piše stično. Ločila nakazujejo na pomembna razmerja znotraj stavkov in to daje poeziji zanimivo težo. Taka je na primer pesem Dvopičnice, ki v vsakem verzu pokaže na posebno razlago pomena ali nadaljevanje stavka, denimo vesolje: vsesončje, čas: mera spominu in temà: svetloba, vtaknjena zvezdam. Opaziti je, da je Lutman kot pesnik zelo dosleden v raziskovanju in razčlenjevanju jezikovnega pomena in jezika samega.
Pesniška zbirka Andreja Lutmana Zvrhan čas se torej vnovič najbolj poigrava z jezikom. Avtorjev jezikovni način se spet ukvarja z iskanjem in razčlenjevanjem novih besed, pomanjševalnicami in ritmom. Pomen je v pesmih spet nekoliko manj pomemben, vendar je zaznati premike tudi s tega vidika. Zbirka Zvrhan čas tako dobro predstavlja predvsem občutja, ritem in Lutmanov prepoznavni pesniški jezik. Gre za pesmi, ki nas soočajo z zavedanjem temnega in nezaželenimi slutnjami osamljenosti.
